O nevarnosti tistih, ki se bojijo spovedati smrtnih grehov
Arnold,
opat v Beaulieuju, zvest in bogaboječ mož, nam je povedal o slavnem čudežu, ki
mu ga je zaupal, vetniški mož, prior iz samostana Le Chalard.
V
pokrajini Limousina je živela zelo pobožna žena. Odlikovala se je s postom,
molitvijo, miloščino in drugimi pobožnimi deli. Toda v svoji mladosti je
naredila smrtni greh, ki se ga je zelo sramovala in se ga zaradi tega ni nikdar
spovedala. Kolikorkrat se je spovedala svojemu duhovniku, je posredno omenjala
tisti greh, ko je tako zaključevala svojo spoved: ”Za vse svoje grehe, ki sem
jih povedala in katerih nisem povedala, se čutim krivo pred Bogom in vami.” Ko
je na koncu svoje spovedi izgovorila ta stavek kot zaključek, je zelo vzdihovala
in se pomilovala. Mnogo let je delala na isti način in duhovnik je začutil,
kajti bil je moder in pozoren mož, da je ostalo nekaj hudega skritega v njenem
srcu. Zato je poskušal z mnogimi napotki to priznanje izvabiti iz nje, a ni
imel uspeha. Tudi nekemu drugemu duhovniku to ni uspelo.
Zgodilo
pa se je, da je žena zbolela in umrla, ne da bi se prej spovedala. Mrtva je
ležala na mrtvaškem odru še nekaj dni. Pogreb je bil namreč odložen, ker njena
hči še ni prišla. Ko je ta končno prispela, je glasno tožila in izzvala jok
vseh navzočih, a tedaj se je po Božji vsemogočnosti umrla žena vrnila v
življenje. Duša je prišla v njeno telo in po žalostni ločitvi zaradi smrti se
je duh združil s telesom. Tedaj je rekla, kot če bi se zbudila iz globokega
spanja, svoji jokajoči hčeri: “Ne boj se, hči, ne jokaj več, jaz sem s pomočjo
usmiljenega Boga zopet oživela. Odstrani povoje, ki me ovirajo, da bom lahko
vstala!" Hitro so odvili vezi in žena je sedla. Potem so na njeno prošnjo
poklicali duhovnika, se oddaljili in takoj se je spovedala starega greha.
Ko je
potem množica pritekla skupaj, da bi videla čudež, je žena sama povedala, kako
je bila osvobojena po posredovanju predobre Božje Matere Marije: “Jaz, uboga
grešnica, sem se zdela, ko sem se mudila še v tem življenju, ljudem všeč zaradi
dobrih del, ki sem jih opravljala in zaradi pobožnega vedenja, katerega sem
izkazovala, toda pred očmi vsemogočnega Boga, čigar zapovedi sem predrzno
prestopala, sem ležala v breznu smrti. Jaz, revica, se nisem upala zaradi
prevelikega sramu spovedati se človeku nekatere smrtne grehe, ki sem jih
naredila v mladosti. Čeprav sem se drugih grehov pogosto spovedala in delala
vsa dobra dela, so bila zame brez koristi. Vendar pa sem imela navado te svoje
grehe skoraj vsak dan priznavati preblaženi Božji Materi Mariji pred njenim
oltarjem ali podobo.
Ko
sem umrla, so me takoj obdali hudi duhovi od vseh strani, me grozno vlačili,
suvali, trgali in s trpkim očitkom mojega greha vlekli v pekel. Ah, tedaj,
čeprav prepozno, sem spoznala, da je to plačilo za moje otrdelo srce. Sedaj sem
bila prisiljena, ne samo vedeti, ampak tudi izkusiti, kako nevarno je za bedne
ljudi ne slediti ukazom njihovega Gospoda in Stvarnika. Prosila sem pravo Mater
usmiljenja in edino upanje ubogih bolj z željami in vzdihi kot z besedami, naj
me ne zapusti v trenutku največje stiske. In ni trajalo dolgo časa, da je
prišla Tolažnica in varuhinja vseh, ki se k njej zatekajo, kot jutranja zarja
in sijaj poldneva ter izgnala zlodeje, ki so me zasramovali.«
Ko so
jo zli duhovi takoj ubogali, je šla Mati usmiljenja k našemu Gospodu Jezusu
Kristusu, ga prosila ter rekla: “Jaz rotim tvojo dobroto, Gospod, moj Sin, ne
zapusti te duše zverem, ker je njen napačni korak tolikokrat objokovala pred
mojo podobo."
Gospod
ji je odgovoril: "Ti veš, ljuba Mati, da brez priznanja ne more biti
rešitve?"
Ona
pa: "Gospod, tebi je vse mogoče; ne pusti, prosim te, obraza te reve v
sramoti, kajti ona zaupa vame in se je trudila z mnogimi dobrimi in pravičnimi
deli spraviti se s teboj, čeprav ne natančno po pravilu."
Gospod
je odgovoril: "Ker ni prav, da ti prošnjo zavrnem in ker izven telesa ni
kraja za spoved in pokoro, sem odločil, naj se ta duša združi z lastnim
telesom, in zlo, ki ga je naredila, v ponižni pokori prizna. Potem naj pride
takoj nazaj, da doseže po pravilu tudi usmiljenje."
Po
Gospodovem naročilu in s skrbno pomočjo naše dobrotljive Matere je prišel k
meni angel, ki me je odtrgal od zlih duhov, ki so bili v svojem pričakovanju
popolnoma prevarani. Sedaj pa, ko sem se spovedala, je čas, da odidem in da se
nikdar več ne vrnem, ampak opevam v večnosti Gospodovo slavo, ki me je, čeprav
nevredno, v svojem bogatem usmiljenju rešila strašne obsodbe.”
Po
teh besedah je naslonila glavo na mrtvaški oder, se oborožila z znamenjem
svetega križa in izdihnila dušo.
