Pogovor z argentinskim upokojenim nadškofom iz Mercedes-Lujana 3. del

In kar zadeva medverski dialog?

Iskanje stikov z drugimi veroizpovedmi me sploh ne preseneča. Papež je vedno imel dobre stike z drugimi veroizpovedmi, sedaj pa to očitno čuti kot absolutno potrebo.

Papeževo češčenje Matere Božje ni nekaj medlega, komaj zaznavnega, on sam ga izpričuje. Je bil vedno takšen?

Vedno je gojil veliko pobožnost do Marije, vendar po njegovi izvolitvi za papeža 13. marca lani je Fatima zanj postala center marijanske duhovnosti. Zato je prosil portugalske škofe, naj posvetijo njegov pontifikat Kraljici rožnega venca v Fatimi in takoj za tem je posvetil svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu 13. oktobra 2013. Smo v pričakovanju, kaj bo storil papež za stoletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi. Osebno mislim, da bo papež obiskal svetišče, obiskal bo portugalsko ljudstvo, počastil bo Fatimsko Gospo, kajti nedvomno on jasno vidi in razume misel upokojenega papeža Benedikta: »Fatima je najbolj izreden dogodek, ki danes obstaja v svetu.« Ko je Fatimska Marija romarica prišla v Argentino, jo je pospremil msgr. Serafim Fereira de Silva (tedanji škof v Leirii-Fatimi). Papež Frančišek je obhajal sveto mašo z menoj in drugimi škofi, je tudi spovedoval, in glejte, to je omenil pri molitvi njegovega prvega angelskega češčenja, v povezavi s Fatimo!

Odkar je papež, ali se je Jorge Bergoglio kaj spremenil? Ali je srečen?

Spremenil, zelo se je spremenil. Bil je bolj rezerviran. Vedno je imel smisel za humor, vendar sedaj ga razodeva v večji meri. Papež je srečen, ker ve da vrši Božjo voljo, ve da Gospod razodeva prav preko njegove osebe svojo voljo, da reši svet konkretno po Mariji, vendar tudi zelo trpi. Kdor ga pozna in ga gleda po televiziji, vidi na njegovem obrazu trpeč izraz, vidi obraz, ki izraža bolečino zaradi vseh problemov znotraj in zunaj Cerkve. Vsi to vemo. Tukaj lahko govorimo o sporočilih iz La Salette, v katerih je bilo napovedano, da bo Cerkev pretrpela grozljivo krizo, in mi jo trpimo; v tem trenutku svet trpi!

Ni videti sprememb? Kaj manjka?

Problem je v boju zoper hudiča, kot je dejal papež Benedikt: »Hudič nas sovraži, ker ve, da smo mi odrešeni, zato hoče uničiti vse delo Cerkve.« V svojih nagovorih v Domu svete Marte papež Frančišek pogosto omenja hudiča in boj zoper hudiča. Molitev je edino orožje, ki ga imamo, zanesljivo in gotovo, drugo pa je pokora.

Pogovor je vodila LeopolDina Simones

Pogovor z argentinskim upokojenim nadškofom iz Mercedes-Lujana 2. del

Vi torej mislite, da je še vedno potrebno oznanjati fatimsko sporočilo?

Da, da, vsekakor! Molitev, zadoščevanje, pokora, so najvažnejše stvari. Tudi rožni venec mora biti v središču. Tudi pobožnost petih zaporednih prvih sobot je zelo razširjena v Argentini. Naš cilj je doseči, da bi ljudje spoznali in vzljubili Marijo, doseči, da bi svet sprejel to njeno sporočilo, in da bi to prineslo spremembo v to človeštvo, ki je popolnoma omamljeno z grehom in korupcijo. Širimo tudi sporočila iz La Saletta in Lurda in poudarjamo njihovo povezanost.

Zadnje raziskave kažejo porast katoličanov v Latinski Ameriki. Kako to komentirate?

Nedvomno se katoliška vera ohranja. Pa tudi dejstvo, da papež Frančišek prihaja iz Latinske Amerike – saj on ni le Argentinec, veliko pomeni za krepitev vere. Tudi njegov način papeževanja, zelo poseben, preprost, ponižen, razodeva nek slog življenja, ki je značilen za Latinsko Ameriko. Latinska Amerika ni bogat kontinent, je kontinent velikih potreb in papež Frančišek je v tem vzgled – to zelo ugaja ljudem. Papež ne privlači z luksuzom, niti z neko renesančno podobo, je ponižen in preprost.

Kako je bilo delati skupaj z msgr. Bergogliem?

Vedno je imel zelo dober odnos z reveži in najbolj ubogimi. Skupaj sva obiskovala naselja »bilhas«, to so siromašne četrti kot »favelas« v Braziliji; njegova navzočnost je bila konstantna v revnih četrtih. Če danes papež spodbuja duhovnike k siromašnemu življenju, naj ne vozijo dragih avtomobilov, je to zato, ker je sam hodil celo peš ali z javnim prevozom kot ostali ljudje; on se ne ustavi pri besedah, on daje vzgled in si želi, da bi njegovemu zgledu sledili. 

Pogovor z argentinskim upokojenim nadškofom iz Mercedes-Lujana 1. del

Za papeža je Fatima postala središče marijanske duhovnosti

Msgr. Ruben Hector di Monti, 82-letni upokojeni nadškof iz Mercedes-Lujana, si še vedno neutrudno prizadeva za razširjanje fatimskega sporočila v svoji deželi Argentini. Štirikrat je organiziral potovanje Fatimske Marije romarice po Argentini. V kratkem pogovoru, ki ga je imel v mesecu maju, ko je vnovič organiziral romanje v Fatimo, razmišlja o fatimskem sporočilu, o svetu in o svojem prijatelju msgr. Jorgu Bergogliu, papežu Frančišku.

Kaj je »Misijonska družina naše fatimske Gospe«?

Misijonska družina naše fatimske Gospe je bila ustanovljena leta 1986. Pripadajo ji duhovniki in laiki, redovniki kontemplativnega in aktivnega življenja in tudi posvečeni laiki. Ustanovila sva jo z redovnico Albo Marijo Martinez, ki se je rodila v Urugvaju, živela pa je večinoma v Argentini. Sedaj je bolna, vendar, čeprav je prikovana na posteljo, še naprej močno pričuje za fatimsko sporočilo. Imamo samostan kontemplativnega življenja, kamor prihaja veliko ljudi, katerim oznanjamo fatimsko sporočilo. Sicer pa tudi mi potujemo po vsej državi, da bi oznanili Marijina naročila v Fatimi in da bi po njih tudi živeli: pokora, zadoščevanje, molitev. Trudimo se, da bi razširili fatimsko sporočilo in da bi mu bili zelo zvesti. Imamo en »Fatimovel«, ki potuje po vsej državi – to je že drugi, ki ima za sabo že veliko tisoč kilometrov – in deli informativni material: plakate, koledarje, letake, značke itd. Tega materiala nikoli ne zaračunamo. Vse je podarjeno.

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O vitezu, ki so ga duše v vicah rešile iz smrtne nevarnosti

Neki vitez se je posvečal spominu na rajne s pobožno molitvijo k Bogu. Sklenil je, da bo vedno, kadar bo šel preko trga, pred cerkvijo postal in, proti vzhodu obrnjen, skrbno zmolil Očenaš za duše v vicah. Zgodilo pa se je nekoč, da so ga nenadoma obkrožili sovražniki, ki so ga zasledovali, da si je moral v smrtni nevarnosti prav z begom rešiti življenje. Hitro jo je odkuril in pritekel do obzidja, ki je obdajalo pokopališče. Stekel je skozi pokopališče. Medtem ko je tekel, se je spomnil na pobožno navado. Navdajal ga je obup in je premišljeval, ali naj kljub življenjski nevarnosti zmoli molitev za verne duše ali ne. Sklenil je, čeprav v smrtni nevarnosti, da ne bo odtegnil vernim dušam pomoči svoje molitve, ampak, če bo taka božja volja, padel s sulico preboden preko grobov tistih, za katere je molil. Zato se je ustavil, se umiril in, obrnjen proti vzhodu, začel moliti Očenaš s toliko čistejšim občutkom pobožnosti, kolikor bolj je bil prepričan, da ga moli zadnjikrat. Medtem pa so pridrveli njegovi sovražniki z velikimi koraki, polni zavisti in smrtnega sovraštva. Ko so zagledali tega moža, kako spoštljivo je tam stal, so bili prepričani, da je v smrtnem strahu ohromel. Nameravali so vdreti na pokopališče in onečastiti nedotakljivost božje njive, a so nenadoma opazili, kako je oborožena množica napolnjevala pokopališče. Prepričani so, da so to bile duše pokojnih, za katere je molil. Obdale so ga, da je lahko dokončal molitev, ki jo je zanje začel, ga opazovale s svetim navdušenjem in vihtele meče ter sulice proti sovražnikom. Ko pa so ti spoznali nenadno spremembo položaja in grozečo jim množico oboroženih mož, so prestrašeni zbežali. In tisti, ki so prišli, da bi uničili tuje življenje z umorom, so imeli veliko srečo, da so si mogli z begom rešiti življenje. Tisti pobožni molivec pa ni videl o tem dogajanju ničesar. Ko je končal svojo molitev, je zopet začel bežati še hitreje. Začudil se je, da je sploh mogel uiti sovražnikom, ki so mu bili že tako za petami.

Ko sta se nasprotni strani čez čas spravili in vzpostavili mir, sta se zaupno spraševali, oni, zakaj je v smrtni nevarnosti stal tako nepremično, on pa, zakaj so mu prizanesli z življenjem, čeprav so imeli priložnost, da bi ga ubili, in oboji so zvedeli resnico o Gospodovi skrivnosti, ker samo on dela velike čudeže.