Sv. Katarina Labouré je dejala:
"Moliti ni težko. Če grem v kapelo, pokleknem pred ljubega Boga in mu
rečem: 'Gospod, tukaj sem. Daj mi, kar ti hočeš.' Če mi kaj da, sem vesela in
se mu zahvalim. Če mi ničesar ne da, se mu tudi zahvalim, ker vem, da nič
drugega ne zaslužim. In potem mu rečem vse, kar mi pride na misel, in mu
pripovedujem o svojem trpljenju in veselju in ga poslušam. Če ga poslušate, bo
govoril tudi vam. Zakaj pri ljubem Bogu mora človek govoriti in poslušati. Saj
zmeraj govori, če gremo k njemu preprosto in naravno."
V
stari zavezi je Mojzes šel na goro
in tam dobil dve tabli postave. Pogovarjal se je z Bogom, kakor se človek
pogovarja s prijateljem. Tedaj je ljudstvo spodaj napravilo zlato tele in ga
molilo. Bog je govoril Mojzesu:
"Pojdi,
stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, ravna
hudobno ... In sedaj me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam;
tebe pa napravim v velik narod!"
Mojzes
je prosil Boga: "Zakaj se, Gospod, vnema tvoj srd zoper tvoje ljudstvo, ki
si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko?" (2 Mz
32,7-11).
Ko je
Mojzes prišel z gore in videl zlato tele in ples, je v sveti jezi razbil tabli
z desetimi Božjimi zapovedmi. Tele je sežgal v ognju in ga zmlel v prah. Drugi
dan je šel zopet na goro in je molil h Gospodu: "Oh, hudo se je pregrešilo
to ljudstvo: naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi jim ti odpustil greh!
Če pa ne, izbriši mene, prosim, iz svoje knjige, ki si jo pisal!"
Gospod
je odgovoril: "Kdor je grešil zoper mene, tega bom izbrisal iz svoje
knjige. Pojdi zdaj, pelji ljudstvo tja, kamor sem ti rekel!" (2 Mz 32,30-34).
Mojzes
se je obakrat pogovarjal z Bogom. Obakrat je molil. Molitev je pogovor z Bogom.
Že Evagrij (+ 399) je učil, da je
molitev pogovor duše z Bogom. Bolje bi bilo reči, da je molitev pogovor človeka
z Bogom, saj pri molitvi ne sodeluje samo duša, marveč tudi telo, npr. z
različnimi kretnjami. Seveda Bog in človek nista na isti ravni, kakor sta dva
človeka, ki se med seboj pogovarjata. Bog človeka neskončno presega.
Mnogi
mislijo, da moliti pomeni le govoriti Bogu, in še to samo z naprej izdelanimi
molitvenimi obrazci. Molitev je danes v krizi tudi zaradi takšnega
enostranskega pojmovanja. Božje govorjenje in naše poslušanje lepo poudarja v Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom:
"Blagor
duši, ki sliši Gospoda, ko v njej govori, in sprejema iz njegovih ust besedo
tolažbe. Blagor ušesom, ki poslušajo tihi Božji šepet in se nič ne menijo za
šepet sveta. Res blagor ušesom, ki ne poslušajo glasu, ki zunaj šumi, marveč
resnico, ki znotraj uči.
Blagor
očem, ki so zaprte za vnanje reči, a uprte v notranje. Blagor njim, ki
doumevajo notranje reči in se z vsakdanjo vajo trudijo bolj in bolj se
pripraviti na spoznanje nebeških skrivnosti. Blagor njim, ki je njih veselje
Bog in ki se otresajo vseh posvetnih zadržkov."
Ne
pogovarjamo se samo z besedami. Poznamo mnogo globlje pogovore, pri katerih ni
besed. Morda niso niti potrebne. Morda so celo nesposobne, da bi izrazile
notranjo globino. To velja tudi za molitev.
Za pogovor sta potrebna dva. Oba drug drugemu govorita in drug drugega
poslušata. Da se dva človeka lahko pogovarjata, se morata najprej srečati. Že
prej se morata poznati ali imeti vsaj nekaj skupnega.
Čeprav
v širšem pomenu moli vse stvarstvo, je v ožjem, pravem pomenu molitev možna le
pri ljudeh in angelih. Šele s človekom se more stvar zavedati, da je
ustvarjena. S svojim razumom in srcem dajemo hvalnici vsega stvarstva poseben
pečat. Po nas dosega hvalnica stvarstva svoj vrh. Kako tragično je, da se mnogi
ljudje s svojima najvišjima zmožnostima razuma in ljubezni ne vključujejo v
hvalnico vsega stvarstva! S tem ostajajo glede molitve na razvojni stopnji
živalskega sveta, ki Boga slavi le s tem, da se ravna po zakonitostih narave.
Človek pogosto zdrkne celo pod raven živali, ker niti naravnih zakonov ne
upošteva, kakor se po njih ravna žival.
Večni,
najpopolnejši pogovor, dialog, vlada med tremi Božjimi osebami. S svojim
učlovečenjem je Kristus ta pogovor prinesel na zemljo med ljudi. Človek je po
Kristusu povabljen v večni dialog z Očetom. Prava krščanska molitev je možna le
po Kristusu in je deležnost pri Kristusovi molitvi, ki se v Svetem Duhu dviga k
Očetu. Sveti Duh nas vključuje v Kristusovo molitev. On nas navdihuje, kaj in
kako naj prosimo. Le z njegovo pomočjo moremo uskladiti svojo voljo z načrtom,
ki ga ima z nami Bog.
Naš
jaz je po spoznavanju in ljubezni v pogovoru z Božjim Ti, ki je neskončen.
Človek spoznava sebe in spoznava Boga ter pade pred njim na kolena. Tu ne gre
za navaden pogovor, tu se zaradi vzvišenosti Boga razcvete molitev. Samo Boga
molimo.
Molimo k angelom in svetnikom, še posebej k Devici
Mariji, kar pomeni, da jih v molitvi prosimo kot priprošnjike pri Bogu. Oni v
molitvi posredujejo med nami in Bogom. Niti angelov niti svetnikov niti Marije
pa ne molimo. Poučen je zgled posebnega pogovora z Marijo, ki ga je bil še kot
otrok deležen škof dr. Stanislav Lenič.
Nekemu duhovniku je zaupal:
"Imej
rad Marijo. Veš, ko sem bil še čisto majhen, sem nekoč izustil grdo besedo in
moja pokojna mati me je postavila v kot pred Marijino sliko in mi rekla: 'Sedaj
se pa le opraviči tu pred Marijo.' Od tistega časa nisem nikoli več razžalil
nebeške matere Marije. Ljubi Marijo, priporoči se ji."
Zanimivo
misel, ki kaže posebno vrsto pogovorne molitve, ima duhovni pisatelj duhovnik Pronzato v knjigi Rad bi molil:
"Moliti
ne pomeni iskati pri Bogu samo tolažbe, pač pa tudi iskati njegovo kritiko. K
Bogu ne hodimo zato, da bi nas pohvalil in da bi nam dal spričevalo o lepem
vedenju, pač pa tudi zato, da bi nas kritiziral."
An
