Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 24. april 2014

PO PAVLOVIH POTEH V LETU VERE (2)



To [kar je bilo objavljeno že v prejšnji številki našega glasila] je samo zunanji okvir našega romanja, ki so ga vsak dan polnile nove duhovne vsebine. Predramile so v nas vse naše čute, duha in srce tako, da nismo zaznavali ne napora ne utrujenosti, neopazno pa se je med nami, kot navržena vrednota, tkala tudi prisrčna bratska povezanost. Tako že ob vsakodnevni jutranji molitvi, ob popoldanskem  rožnem vencu in skavtskih molitvah, ki smo jih prvič slišali …
Kaj so nam sporočale, kako so se nas dotaknile vse te znamenite postaje? Vsaj delček vsega  bi radi oteli pozabe.
V Niš smo preko redko naseljene, kraške Šumadije prispeli prvi dan proti večeru. Nastanili smo se v hotelu na pobočju mesta. Čudovit pogled na razprostranjenost Niša, s 400 tisoč prebivalci, kjer se staro staplja z novim in se življenje dogaja na ulici. Zvečer se je vsa kotlina blestela od luči, kot posuta z migljajočimi kresnicami. Pravoslavni svet! Drugo jutro smo šli iskat katoliško cerkev, kjer naj bi 21. septembra Zahodna Cerkev proslavljala Milanski edikt. Naš iznajdljivi šofer, Sami, jo je odkril, skrito med novimi zgradbami v ozki ulici, še vso obdano z zidarskimi odri. Zdelo se je brezupno. Vendar je pri vratih sosednje stavbe stal moški nedoločljivih let. Nasmejal se je, ko je p. Peter izstopil. Tamkajšnji župnik je bil, čakal nas je. Frančiškan iz Bosne, Hrvat. Led je bil prebit. Povabil nas je v župnijsko dvorano, zasilno kapelo Povišanja Svetega Križa, kjer je naša duhovniška trojica darovala sv. mašo. Potem so se v bratski sproščenosti pojavljala vprašanja. Koliko je v Nišu katoličanov, kako shajajo s pravoslavnimi in muslimani? Kje bo slavje?  Ali bo skupno?  Pater nam je odgovarjal sproščeno, s pogumom in svobodo,  kot čudežni Božji otrok, čeprav ga njegovo vsakdanje življenje stiska kot Odiseja med Scilo in Karibdo. Vsako bolj ali manj napeto zgodbo je zaključil vedro in nasmejano: »E, pa mi idemo dalje, Bog je s nama!« Slavje milanskega edikta seveda bo, na štadionu, ne skupno. Posebej, 21. septembra za katoličane in 6. oktobra posebej za pravoslavne. Tako bodo praznovali dvakrat! Katoliška cerkev v Nišu pa bo po obnovi prelepa, s freskami p. Marka Rupnika … Vse nas je osvojil s svojim neuklonljivim optimizmom.
Čas je bil na naši poti najhujši tiran. Radi bi bili obiskali še znamenito »Čele-Kulo«, obzidano z lobanjami srbskih upornikov v nekdanji osmanski državi. Preko 70 jih je bilo, ki so jim Turki še proti koncu 19. stoletja »odrobili glave«. V strah Nišlijem in Srbom sploh! Zdaj je nad »Kulo« pozidana kapela, obdaja pa jo prostran spominski park, vendar ob 8.30 še ni bilo v »muzeju« nikogar. Nam pa se je mudilo v Skopje.
V novi hiši, katoliški kapeli, nas je do 13-ih čakala redovna sestra s ključi. Pravočasno smo prispeli. Nova hiša Matere Terezije stoji na mestu nekdanje albanske rojstne hiše. Zgrajena je kot neke vrste eksotičen  stolp v neprepoznavnem, morda indijskem, morda albanskem slogu. Kapela v drugem  nadstropju, kjer smo obhajali sv. mašo, je v primeri z vpadljivo zunanjostjo pravzaprav skromna. V prvem nadstropju smo obiskali muzej, albansko sobo. V vitrinah so  pomembni njeni in družinski rokopisi, dokumenti, fotografije. Spodaj, v notranjem dvorišču, starinski vodnjak, na ulici pa kip blažene Matere Terezije v naravni velikosti, z značilno držo, ki opozarja na hišni stolp– katoliško kapelo, kajti Skopje je pravoslavno.
V središču mesta smo bili presenečeni nad množico novih spomenikov. Ponazarjajo in proslavljajo vso zgodovino Makedonije, predslovansko in slovansko, od pradavnine do sodobnosti. Kakšni konji, drzni jezdeci, mogočni vladarji! Aleksander Veliki Makedonski, bizantinski cesar Justinijan I., makedonski car Samuel, srbski kralj Simeon in  še mnogi, vse do prve makedonske vlade po l. 1945. Vse to deluje kot mogočen tujek v novo pozidanem, popotresnem  skopskem jedru. Novi most čez reko Vardar. Ob njegovem koncu, ali začetku,  kakor  je pač obiskovalec usmerjen, pa sv. brata, Ciril in Metod na eni, sv. Kliment in Naum  pa na drugi strani mosta. Da ne omenjamo še drugih spomenikov, ki so nam  spričo sporočilne bombastičnosti jemali sapo. Kakšno samozavestno razkazovanje mogočnosti nasproti stari, revni trgovski četrti, ki nas je s svojo pisano šaro in pristnostjo očarala …
Vendar je nam, Slovencem, to poveličevanje makedonske zgodovine, to iskanje državniške in narodne identitete, lahko v poduk. Kdo se pri nas spomni prvih slovenskih knezov? Kdo sv. Modesta, pokristjanjevalca Slovencev- Karantancev, ki počiva pri Gospe Sveti? Samo ena nova cerkev mu je na Slovenskem posvečena (župnija Kranj – Zlato polje). Svetima bratoma, Cirilu in Metodu, pa kar 13 cerkvá in kapelic. Letos pa še tako pomembna 1150- letnica njunega prihoda na Moravsko, ki smo jo skupaj s Čehi, Moravani in Hrvati nedavno slavili na Velehradu, posebej pa v murskosoboški škofiji, nekdaj vključeni v Metodovo Panonsko-moravsko nadškofijo. Zato pa smo tudi pohiteli na obrežje Egejskega morja, v Solun, v njuno rodno mesto. Presrečni smo stopili v njima posvečeni veličastni pravoslavni hram, izvedeli, da je solunski škof razglasil »Ciril-Metodovo leto«, sprejel romarje iz Moravske. Tudi tu stoji na morski obali kip Aleksandra Makedonskega, mogočnega osvajalca Bližnjega in Daljnjega vzhoda, ki si je za prestolnico izbral sam Babilon, življenje pa mu je vzela v 34. letu običajna bolezen, pljučnica. Tudi rimsko mogočnost Soluna smo zaslutili ob ostankih obzidja in mestne četrti, skozi katero je tekla znamenita cesta,Via Ignatia, ki je povezovala Rim z Bizancem. Mogočni Beli stolp pa je dediščina kasnejšega osmanskega imperija. Zvečer smo se v Solunskem zalivu namestili v hotel, drugo jutro pa v avtobusu poslušali svečano pridigo škofa dr. Petra Štumpfa o zaslugah solunskih svetih bratov za krščanstvo v nekdanji slovenski Panoniji. Sveta brata sta zelo častila apostola Pavla, pa tudi sv. Demetrija, solunskega mučenika in svetnika. Kakšno spoštovanje pa so tudi grški sveti očetje, npr. sv. Janez Zlatousti, gojili do apostola poganov, sv. Pavla!
Tako smo se tudi mi napotili v Filipe, na vzhodno obalo Egejskega morja, kjer je apostol Pavel prvič stopil na grška tla. Po ruševinah starega grško-rimskega mesta z amfiteatrom, domnevno ječo apostolov, Pavla in Sile, z bogatim arheološkim muzejem itd., smo se podali na znameniti kraj ob žuboreči reki, kjer se je Pavel srečal z ženami in krstil trgovko s škrlatom, Lidijo. Na trikotni zelenici, kot na otočku, stoji preprosta, lepo oblikovana oltarna stena z mično mozaično podobo sv. Lidije (tu je sveta!) in okroglo, kamnito oltarno mizico. Na drugo stran »krstilnega bazena« vodijo mostički, v mejo pa so v polkrogu vdelane kamnite stopnice, da romarji lahko sedijo. Kako ganljiva sv. maša naše duhovniške trojice v senci visokih jagnjed in oljk! Ob  šumenju vetra, ki nas je hladil in nagibal drevesne krošnje ob žuboreči muziki potoka! Poslušali smo Pavlove besede iz pisma Filipljanom, zgodbo o spreobrnjenki Lidiji. Poslušali, slišali in vzljubili smo jih. Poistovetili smo se z dogodkom. Tem bolj, ker je med našo sv. mašo na ravnici, nad to »prirodno katedralo«, v obnovljenem, prelepem pravoslavnem hramu potekala krstna slovesnost. Roza in beli cvetovi v nagubanem belem tilu ob stopnišču svetišča so naznanjali krst deklice. Kako simbolično! Kakšno veselo druženje svojcev in sorodnikov ga je spremljalo v okrašenem paviljonu! Krst in poroka pravoslavnih  –  to ni malenkost!

Dr. Martina Orožen

Ni komentarjev:

Objavite komentar