To
[kar je bilo objavljeno že v prejšnji številki našega glasila] je samo zunanji
okvir našega romanja, ki so ga vsak dan polnile nove duhovne vsebine.
Predramile so v nas vse naše čute, duha in srce tako, da nismo zaznavali ne
napora ne utrujenosti, neopazno pa se je med nami, kot navržena vrednota, tkala
tudi prisrčna bratska povezanost. Tako že ob vsakodnevni jutranji molitvi, ob
popoldanskem rožnem vencu in skavtskih
molitvah, ki smo jih prvič slišali …
Kaj
so nam sporočale, kako so se nas dotaknile vse te znamenite postaje? Vsaj delček
vsega bi radi oteli pozabe.
V Niš
smo preko redko naseljene, kraške Šumadije prispeli prvi dan proti večeru.
Nastanili smo se v hotelu na pobočju mesta. Čudovit pogled na razprostranjenost
Niša, s 400 tisoč prebivalci, kjer se staro staplja z novim in se življenje
dogaja na ulici. Zvečer se je vsa kotlina blestela od luči, kot posuta z
migljajočimi kresnicami. Pravoslavni svet! Drugo jutro smo šli iskat katoliško
cerkev, kjer naj bi 21. septembra Zahodna Cerkev proslavljala Milanski edikt.
Naš iznajdljivi šofer, Sami, jo je odkril, skrito med novimi zgradbami v ozki
ulici, še vso obdano z zidarskimi odri. Zdelo se je brezupno. Vendar je pri
vratih sosednje stavbe stal moški nedoločljivih let. Nasmejal se je, ko je p.
Peter izstopil. Tamkajšnji župnik je bil, čakal nas je. Frančiškan iz Bosne,
Hrvat. Led je bil prebit. Povabil nas je v župnijsko dvorano, zasilno kapelo
Povišanja Svetega Križa, kjer je naša duhovniška trojica darovala sv. mašo.
Potem so se v bratski sproščenosti pojavljala vprašanja. Koliko je v Nišu
katoličanov, kako shajajo s pravoslavnimi in muslimani? Kje bo slavje? Ali bo skupno? Pater nam je odgovarjal sproščeno, s pogumom
in svobodo, kot čudežni Božji otrok,
čeprav ga njegovo vsakdanje življenje stiska kot Odiseja med Scilo in Karibdo.
Vsako bolj ali manj napeto zgodbo je zaključil vedro in nasmejano: »E, pa mi
idemo dalje, Bog je s nama!« Slavje milanskega edikta seveda bo, na štadionu,
ne skupno. Posebej, 21. septembra za katoličane in 6. oktobra posebej za
pravoslavne. Tako bodo praznovali dvakrat! Katoliška cerkev v Nišu pa bo po
obnovi prelepa, s freskami p. Marka Rupnika … Vse nas je osvojil s svojim
neuklonljivim optimizmom.
Čas
je bil na naši poti najhujši tiran. Radi bi bili obiskali še znamenito
»Čele-Kulo«, obzidano z lobanjami srbskih upornikov v nekdanji osmanski državi.
Preko 70 jih je bilo, ki so jim Turki še proti koncu 19. stoletja »odrobili
glave«. V strah Nišlijem in Srbom sploh! Zdaj je nad »Kulo« pozidana kapela,
obdaja pa jo prostran spominski park, vendar ob 8.30 še ni bilo v »muzeju«
nikogar. Nam pa se je mudilo v Skopje.
V
novi hiši, katoliški kapeli, nas je do 13-ih čakala redovna sestra s ključi.
Pravočasno smo prispeli. Nova hiša Matere Terezije stoji na mestu nekdanje
albanske rojstne hiše. Zgrajena je kot neke vrste eksotičen stolp v neprepoznavnem, morda indijskem,
morda albanskem slogu. Kapela v drugem
nadstropju, kjer smo obhajali sv. mašo, je v primeri z vpadljivo
zunanjostjo pravzaprav skromna. V prvem nadstropju smo obiskali muzej, albansko
sobo. V vitrinah so pomembni njeni in
družinski rokopisi, dokumenti, fotografije. Spodaj, v notranjem dvorišču,
starinski vodnjak, na ulici pa kip blažene Matere Terezije v naravni velikosti,
z značilno držo, ki opozarja na hišni stolp– katoliško kapelo, kajti Skopje je
pravoslavno.
V
središču mesta smo bili presenečeni nad množico novih spomenikov. Ponazarjajo
in proslavljajo vso zgodovino Makedonije, predslovansko in slovansko, od
pradavnine do sodobnosti. Kakšni konji, drzni jezdeci, mogočni vladarji!
Aleksander Veliki Makedonski, bizantinski cesar Justinijan I., makedonski car
Samuel, srbski kralj Simeon in še mnogi,
vse do prve makedonske vlade po l. 1945. Vse to deluje kot mogočen tujek v novo
pozidanem, popotresnem skopskem jedru.
Novi most čez reko Vardar. Ob njegovem koncu, ali začetku, kakor
je pač obiskovalec usmerjen, pa sv. brata, Ciril in Metod na eni, sv.
Kliment in Naum pa na drugi strani
mosta. Da ne omenjamo še drugih spomenikov, ki so nam spričo sporočilne bombastičnosti jemali sapo.
Kakšno samozavestno razkazovanje mogočnosti nasproti stari, revni trgovski
četrti, ki nas je s svojo pisano šaro in pristnostjo očarala …
Vendar
je nam, Slovencem, to poveličevanje makedonske zgodovine, to iskanje državniške
in narodne identitete, lahko v poduk. Kdo se pri nas spomni prvih slovenskih
knezov? Kdo sv. Modesta, pokristjanjevalca Slovencev- Karantancev, ki počiva
pri Gospe Sveti? Samo ena nova cerkev mu je na Slovenskem posvečena (župnija
Kranj – Zlato polje). Svetima bratoma, Cirilu in Metodu, pa kar 13 cerkvá in
kapelic. Letos pa še tako pomembna 1150- letnica njunega prihoda na Moravsko,
ki smo jo skupaj s Čehi, Moravani in Hrvati nedavno slavili na Velehradu,
posebej pa v murskosoboški škofiji, nekdaj vključeni v Metodovo
Panonsko-moravsko nadškofijo. Zato pa smo tudi pohiteli na obrežje Egejskega
morja, v Solun, v njuno rodno mesto. Presrečni smo stopili v njima posvečeni veličastni
pravoslavni hram, izvedeli, da je solunski škof razglasil »Ciril-Metodovo
leto«, sprejel romarje iz Moravske. Tudi tu stoji na morski obali kip
Aleksandra Makedonskega, mogočnega osvajalca Bližnjega in Daljnjega vzhoda, ki
si je za prestolnico izbral sam Babilon, življenje pa mu je vzela v 34. letu
običajna bolezen, pljučnica. Tudi rimsko mogočnost Soluna smo zaslutili ob
ostankih obzidja in mestne četrti, skozi katero je tekla znamenita cesta,Via
Ignatia, ki je povezovala Rim z Bizancem. Mogočni Beli stolp pa je dediščina
kasnejšega osmanskega imperija. Zvečer smo se v Solunskem zalivu namestili v
hotel, drugo jutro pa v avtobusu poslušali svečano pridigo škofa dr. Petra Štumpfa
o zaslugah solunskih svetih bratov za krščanstvo v nekdanji slovenski Panoniji.
Sveta brata sta zelo častila apostola Pavla, pa tudi sv. Demetrija, solunskega
mučenika in svetnika. Kakšno spoštovanje pa so tudi grški sveti očetje, npr.
sv. Janez Zlatousti, gojili do apostola poganov, sv. Pavla!
Tako
smo se tudi mi napotili v Filipe, na vzhodno obalo Egejskega morja, kjer je
apostol Pavel prvič stopil na grška tla. Po ruševinah starega grško-rimskega
mesta z amfiteatrom, domnevno ječo apostolov, Pavla in Sile, z bogatim
arheološkim muzejem itd., smo se podali na znameniti kraj ob žuboreči reki,
kjer se je Pavel srečal z ženami in krstil trgovko s škrlatom, Lidijo. Na
trikotni zelenici, kot na otočku, stoji preprosta, lepo oblikovana oltarna
stena z mično mozaično podobo sv. Lidije (tu je sveta!) in okroglo, kamnito
oltarno mizico. Na drugo stran »krstilnega bazena« vodijo mostički, v mejo pa
so v polkrogu vdelane kamnite stopnice, da romarji lahko sedijo. Kako ganljiva
sv. maša naše duhovniške trojice v senci visokih jagnjed in oljk! Ob šumenju vetra, ki nas je hladil in nagibal
drevesne krošnje ob žuboreči muziki potoka! Poslušali smo Pavlove besede iz
pisma Filipljanom, zgodbo o spreobrnjenki Lidiji. Poslušali, slišali in
vzljubili smo jih. Poistovetili smo se z dogodkom. Tem bolj, ker je med našo
sv. mašo na ravnici, nad to »prirodno katedralo«, v obnovljenem, prelepem
pravoslavnem hramu potekala krstna slovesnost. Roza in beli cvetovi v nagubanem
belem tilu ob stopnišču svetišča so naznanjali krst deklice. Kako simbolično!
Kakšno veselo druženje svojcev in sorodnikov ga je spremljalo v okrašenem
paviljonu! Krst in poroka pravoslavnih
– to ni malenkost!
Dr. Martina Orožen
Ni komentarjev:
Objavite komentar