Božja
sodba in usmiljenje
Treba
je imeti pred očmi oboje, Božjo sodbo in Božje usmiljenje, saj te misel samo na
sodbo vrže v brezno obupa, medtem ko te varljivo pričakovanje usmiljenja
zaziblje v silno nevarno varnost.
Kadar
sem pozabil na usmiljenje Gospoda Jezusa in se nekoliko dlje pomudil pri sodbi,
o kateri mi je govorila vest, me je takoj zajel neverjeten strah, strašna
tesnoba in temna groza. Če pa sem pozabil na sodbo in se bolj oklepal njegovega
usmiljenja, sem se tako razlezel v brezbrižnosti in malomarnosti, da sem takoj
postajal mlačen v molitvi, len pri delu, pripraven za smeh in nepremišljen v
pogovoru. Skratka, oba človeka, ki sta v meni, sta postala omahljiva. Ker me je
torej dodobra poučila lastna izkušnja, ne bom opeval samo sodbe niti samega
usmiljenja, ampak bom opeval tvoje usmiljenje in hkrati tvojo pravičnost,
Gospod, dokler ne bo usmiljenje doseglo svojega presegajočega vrhunca v sodbi
in bo moja revščina utihnila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar