SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 41. Obiski

Naslednji dan je Kvart nadaljeval s svojo pripovedjo o Pavlu.

»Pavel mi je omenil: ‘Ko sem že bil pri Petru in se z njim pogovarjal petnajst dni, bi rad obiskal še druge apostole.’

Rekel sem mu: ‘Zdaj se mudi v Jeruzalemu le Jakob. Tega si pa že srečal tisti večer, ko si prišel.’

Pavel se je spomnil, kakšen vtis je nanj napravil Jakob tistikrat, ko ga je prvič zagledal ob mesečini. Ves srečen je vzkliknil: ‘Prav rad bi ga spet videl!’

Ampak to ni bilo tako lahko. Jakob, ki ga je Peter imenoval za jeruzalemskega škofa, je zdaj imel tisoč drugih skrbi in bi le težko dobil toliko časa, da bi mogel, kakor Peter, cele ure govoriti z nekdanjim Kristusovim preganjalcem, kateremu še zmeraj ni povsem zaupal. Sicer pa se je okoli Jakoba vsak dan nabiralo polno farizejev, ki jih je Jakob goreče želel pridobiti za Kristusa, ter je zato z njimi porabil dosti časa.     

Vendar je Samuel dosegel, da sta se Jakob in Pavel nekega jutra vendarle sešla v Veronikini hiši.«

»Si bil tudi ti zraven?« sem vprašal Kvarta.

»Kaj pa misliš, domine! Da bi strogi Jakob trpel zraven sebe mene, ki nisem obrezan, čeprav me je krstil sam Peter? Ostal sem v hiši na nasprotni strani in čakal. Presenetilo pa me je, da je Jakob s Samuelom odšel iz Veronikine hiše prej kot v tri četrt ure. Jakoba nisem videl že nekaj let, razen tisto noč, ko sem prišel s Pavlom. Pa še takrat sem ga gledal le ob mesečini, ko je kleče molil. Zdaj pri dnevni svetlobi sem opazil, da se je zelo spremenil. Hodil je tako dostojanstveno, da bi ga prav gotovo imel za farizeja, če ne bi vedel, kdo je. Jakobova zunanjost je tako asketsko suhoparna, da kljub postavi pri dnevni svetlobi ni bil prav nič več podoben Učeniku.

Nato sem si šele upal v Veronikino hišo, kjer se je Pavel pogovarjal z njo, ki jo je bil učenik ozdravil. Apostol je pozorno poslušal, ko mu je Veronika opisovala svoje ozdravljenje in kako ljubeznivo jo je Učenik imenoval hčerko. Pripovedovala mu je tudi, kako je Mirjam stala na balkonu njene hiše in bila priča, ko je Pilat sodil in obsodil Gospoda. Pavel ni zamudil nobene priložnosti, da je mogel slišati, kaj so mu očividci povedali o Jezusovem življenju, trpljenju in smrti.

Potem pa je Pavel vprašal žensko: ‘Pa si ga videla tudi po vstajenju?'

‘Videla!’ je vsa srečna odgovorila. ‘Bila sem med tistimi petstoterimi, ki so ga gledali in slišali govoriti.’

Potem sta se pogovarjala o Učeniku. Veronika mu je povedala, da si je dala napraviti Jezusov kip v hvaležen in trajen spomin na svoje ozdravljenje.

Pavel se ji je zasmejal: ‘Vidim, da si dolgo časa preživela med pogani, ker bi Judežu kaj takšnega nikoli ne prišlo na misel.’

‘Prav imaš,’ mu je odvrnila. ‘Skoraj vse življenje sem prebila v Cezareji Filipovi, kjer mi je prav neki pogan dal pobudo glede te zamisli.’

Ker pa nobena ženska ne zna molčati,« je Kvart v smehu nadaljeval svojo pripoved, »je tudi Veronika prav zaupno povedala svojim prijateljicam, da bo prišel drugi dan v njeno hišo nekdanji preganjalec Kristusovih vernikov Pavel, ki se mu je bil Gospod prikazal na poti v Damask. Seveda ni manjkalo nobene izmed žensk, ki so imele rade Učenika in hodile za njim. Tako se je zgodilo, da je Pavel, ki se podnevi ni smel pokazati na jeruzalemskih ulicah, lahko ostal v Veroniki hiši in poslušal priče, ki so Gospoda poznale in ga videle tudi po vstajenju.

Prva je govorila s Pavlom Samarijanka Dina s svojo duhovito jezičnostjo in mu vsa navdušena pripovedovala, kako se je ob Jakobovem vodnjaku srečala z Učenikom.

‘Si ga mar videla tudi po vstajenju?’ jo je spraševal Pavel.

‘Seveda sem ga videla in tudi slišala, ko je naročal apostolom, naj oznanjajo njegov nauk po Samariji.’

Kajpak ni manjkalo treh Marij,« je nadaljeval Kvart, »ki so Učeniku stregle za časa življenja. Povedale so Pavlu, kako so vse objokane šle tisto jutro k Njegovemu grobu, da bi mazilile truplo. Govorile pa so vse tri hkrati in hitele pripovedovati, kako se jim je bil prikazal in jim naročil, naj apostolom, zlasti pa Petru, sporočijo, da je vstal.

‘Ali bom smela noter, čeprav sem poganka?’ se je od zunaj zaslišal glas.

Pavel je vstal in ukazal vstopiti njej, ki je tako vprašala. Bila je Kananejka, Sirofeničanka Justa. Njeno sporočilo je bilo kratko. Povedala je, kako je odgovorila Učeniku: ‘Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.’ Kakor odmev Učenikovih besed je Pavel pretresen zaklical: ‘O, žena, kako velika je tvoja vera!’ Nato pa je sam s seboj govoril in glasno rekel: ‘In ta ženska je poganka!’

Abigaila pa se je branila stopiti pred Pavla. Ko je Veronika spoznala, da si sirota ne upa ziniti niti besede, ji je prigovarjala: ‘Učenik ti je odpustil in nisi več grešila, le povej mu svojo zgodbo ...’ Smeje se je pogledala Pavla in nadaljevala: ‘Nič se ga ne boj, saj je tudi njemu bilo odpuščeno, čeprav je preganjal Kristusovo Cerkev. Pavel, veš, tale Abigaila je tista prešuštnica, ki jo je bil Gospod rešil njenih tožnikov ...’ Šele nato je Abigaila pokleknila pred nekdanjega Kristusovega preganjalca in mu s solznimi očmi razodela svojo zgodbo.

Ko jo je Pavel poslušal, so se mu orosile oči. Potem pa jo je apostol vprašal: ‘Si ga videla po vstajenju?’ Dahnila je: ‘Videla! A od sramu sem se skrila med tiste petstotere, ki smo bili tako srečni, da smo ga videli. On pa me je pogledal, kakor je znal samo On. Med vso množico se je ozrl name. Bil je Tisti, ki mi je nekdaj odpustil.’«

»Ali ti je Pavel kaj povedal o svojem sestanku z Jakobom?« sem prekinil Kvartovo pripoved.

»Seveda mi je povedal, domine! Ko sva se ponoči vračala v Betanijo, mi je vse razodel. Čeprav ga v temi nisem mogel dobro videti v obraz, sem opazil, da se je Pavlu tresel glas, ko mi je takole govoril: 'Ko sem prišel k Jakobu, sem bil razočaran. Mislil sem, da gledam Učenikovo podobo. Je pa nekaj čisto drugega, mesečina ali pa sončna svetloba. Čeprav je nekaj Jakobovih potez bilo res podobnih, se je njegov obraz vendarle neizmerno razlikoval od Učenikovega, zlasti pa oči! Tistih Gospodovih oči, ki so zrle vame neskončno ljubeče, bi za nič na svetu ne mogel primerjati z Jakobovimi, tem manj, ker se mi je zdelo, da me gleda nezaupljivo. Vendar mu ne maram delati krivice in trditi, da je bil jezen name.    

Ker sem se hotel izogniti vsakršnemu prerekanju z njim, sem mu povedal, da sem ga obiskal le zato, da bi mi razodel, kako se mu je Gospod prikazal. Vidno se mu je razjasnilo asketsko obličje in omilil strogi pogled, ko mi je začel pripovedovati: Res je, v svoji neizmerni ljubezni se mi je prikazal Učenik, ko sem ga kot mrtvega neutolažljivo objokoval. Ogovoril me je s svojim nepozabnim glasom, mi podal svoji roki ter mi dovolil, da sem poljubil njegove rane ...’

 Ob tem spominu je Jakobov glas zvenel čisto drugače: ‘A nisem videl Učenika le takrat. Tistih štirideset dni po svojem vstajenju se nam je večkrat prikazal in nam govoril o nebeškem kraljestvu. Zadnjikrat so ga moje oči videle, ko je odšel v nebesa in nas prej še blagoslovil ...’

S tem bi bil moj obisk pri Jakobu končan, če bi mi ta apostol, ki je nekaj časa molčal, ne bil še dodal: ‘Med drugim nam je Gospod priporočil in naročil tudi tole: Moje priče boste v Jeruzalemu. Zato smo ostali tukaj, preden bomo šli pričevat o Njem med Hebrejce, razpršene po vsem svetu. A jaz sem pripravljen umreti tukaj v Jeruzalemu in pričati zanj s svojo krvjo.’

Brž sem razumel, da so njegove besede, glede pričevanja o Učeniku med razpršenimi Hebrejci, veljale prav meni v opomin, naj ne razširjam evangelija med neobrezanimi. Jakob je do vas Jud s kostmi in kožo. Iz gole ljubezni do svojega naroda bi rad čim dlje zavlekel oznanjenje evangelija neobrezancem. Prvi mu je Izrael.

Ko sem zaslišal tiste njegove besede, se mi je stisnilo srce, saj so bile le odmev mojih čustev izza časa, preden me je Gospod izbral za svojega oznanjevalca poganom. Zato sem razumel, kako je Jakobu pri srcu. Vendar si nisem mogel kaj, da mu ne bi bil rekel: ‘Tudi jaz sem tako mislil kakor ti. Zdaj pa zanesljivo vem, da Gospod hoče, naj se tudi poganom, neobrezancem, oznanja evangelij.’

‘V Božjem imenu jim ga oznanjaj,’ mi je odvrnil Jakob. ‘Samo, da se bodo držali naše postave. Zavedaj se, da nas je Učenik učil: Ne mislite, da sem prišel odpravit postavo. Ne odpravit, temveč dopolnit sem jo prišel.’

‘Prav imaš,’ sem mu odgovoril. ‘Le da je Gospod v resnici rekel: Ne mislite, da sem prišel odpravit postavo ali preroke; ne odpravit, temveč dopolnit sem jih prišel! Resnično vam povem: Dokler ne bosta prešla nebo in zemlja, ne bo zbrisana niti ena črka … postave, preden se vse ne zgodi. Prerokovano pa je, da bo Božje kraljestvo prešlo na pogane, kakor je zatrdil sam Gospod. Zato vam pravim: vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove. Jakob, spomni se, kaj Izaija prerokuje o vinogradu, ki ni rodil in bo zapuščen (Iz 5, 4–6). Kaj sem mogel še storiti svojemu vinogradu in mu nisem storil? Zakaj sem upal, da obrodi grozdje, pa je rodil viničje? Zdaj vam naznanim, kaj bom naredil z vinogradom: Odtrgal mu bom ograjo, da bo pašnik! Podrl mu bom obzidje, da bo poteptan! Napravil ga bom za pustinjo, ne bo obrezan, ne okopan, osat in trnje naj v njem poganja in oblakom neba bom prepovedal, da bi deževali nad njim.’

Jakob me je zdaj tako čudno pogledal, zato sem mislil, da mu jeza sije iz oči. Pa ni bila jeza, marveč groza in velika žalost. Kako naj prenese, da bo naš narod zavržen, ne da bi storil vse, kar je mogoče, da bi to ljudstvo spoznalo svojo zmoto?

Tresoč se in ves potrt, je Jakob zaključil ta pomenek s pretresljivimi besedam preroka Izaija (64,8): ‘Ne srdi se preveč, Gospod, ne spominjaj se vekomaj krivde, glej, ozri se vendar, vsi smo tvoje ljudstvo ...’

Tudi Pavel, ko mi je to rekel,« – je dejal Kvart, – »je zastokal kot nekoč Mojzes (4 Mz 14,19): ‘Gospod, odpusti, prosim krivdo tega ljudstva po svojem velikem usmiljenju ...’

Potem sva dolgo molčala. Malo pred Betanijo pa se je Pavel kakor prebudil iz svojih žalostnih misli in zaklical z odločnim glasom: ‘Če oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, ker mi je naložena dolžnost. Zakaj gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!’

 Brž ko sva prišla v Betanijo, naju je sprejela Marta, z njo pa neka deklica, ki je Pavla že nestrpno pričakovala, da bi ga videla in nekaj vprašala.

‘Ta deklica bi te rada videla,’ je Marta rekla Pavlu. ‘Njeni starši so Hebrejci iz diaspore, ki prebivajo v Tiatiri in trgujejo s škrlatom. Kot pobožni Izraelci prihajajo v Jeruzalem molit in pa tudi prodajat svoje blago. Ko je ta deklica bila še čisto majhna, jo je njena mati pripeljala pred Učenika, da bi jo blagoslovil. Gospod jo je imel zelo rad.’

‘Prav zares!’ se je oglasilo dekletce. ‘Jezus Nazarečan me je imel zelo rad, a tudi jaz sem ga imela rada. Hudo sem jokala, ko je umrl na križu.'

‘Ali nisi vedela, da je vstal?’ jo je vprašal Pavel.

‘Kaj ne bi vedela!’ se je smehljaje odrezalo dekletce. ‘Ko se je prikazal mnogim, sem bila s svojo mamo tudi jaz zraven. Ker pa sem bila še majčkena, me je mama dvignila. Jezus pa me je pogledal in me spoznal ter me od daleč blagoslovil.’

Pavlu je bilo dekletce zelo všeč. ‘Lepo je to,’ ji je rekel. ‘Zakaj bi me pa rada videla?’

‘Ko je Jezus odšel v nebesa, so bile njegove roke ranjene. Ker so mi pa povedali, da si ga ti pred kratkim videl, bi te rada vprašala, če ga rane ne bolijo več.’

Te otrokove nedolžne besede so nas vse presunile, zlasti pa Pavla. Položil je roko otroku na glavo in smehljaje se rekel: ‘Njegove rane ga več ne bolijo, jih pa še ima v dokaz, kar je za nas pretrpel.’

‘Oh, kako sem vesela, da ga več ne bolijo!’

‘Kako ti je pa ime?’

‘Lidija mi pravijo. Moji starši trgujejo s škrlatom, tudi jaz se učim barvati blago s škrlatom.’

Ko je Pavel slišal ime Lidije in pa s čim se ukvarjajo njegovi starši, se je zamislil. Kakor bi videl v prihodnost, je ponavljal: ‘Lidija, Lidija, trgovka s škrlatom ...’ In spet je otroku položil roko na glavo in ga prisrčno blagoslovil.«

Kvart si je nekoliko oddahnil in nato nadaljeval s svojo pripovedjo. »Prav presenetilo me je, ko me je naslednji dan vprašala Magdalena: ‘Kvart, ali si bil navzoč, ko sta se srečala Jakob in Pavel?’

‘Kaj misliš, da bi si kaj takega predrznil jaz, neobrezanec?’

Magdalena se je trpko nasmehnila in pristavila: ‘Jakob je vse preveč Jud, ki doslej še ni povsem doumel, kako veliko poslanstvo mu je naložil Gospod. Pač pa to dobro razume Peter, ki ga je zelo prevzelo Pavlovo ravnanje. Ponižni Peter rad priznava, da ga Pavel razumsko prekaša. Tisto je sicer res, a glava je vendarle samo in edinole on, Peter!'«

»Prav tako je!« sem zdaj prekinil Kvartovo pripoved. »Takole mi je rekel rajni ded: ‘Avgust ni bil boljši pesnik kot Vergil, niti boljši govornik kot Ciceron, vendar pa je bil glavni vsem edinole cesar Avgust. Tako je pri Petru! Njega je Učenik izbral za temeljno skalo svoji Cerkvi. In Učenik je vedel, kaj hoče ...’«

p. M. de Heredia

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV

39. Izgubljeni sin

Čudil sem se, da med silnimi nočnimi nevihtami v taboru ni bilo nobene nesreče, čeprav je venomer treskalo. To sem omenil tudi očaku, ki mi je odgovoril: »Le počakaj, da se začnejo nevihte podnevi, te so šele strašne. Vsako leto nam povzročijo več nesreč. Bog daj, da bi nam tisti oblaki na obzorju ne prinesli takšne nevihte!«

In res je že čez nekaj ur kar na lepem začelo strašno grmeti in treskati. Tedaj mi je prišlo na misel, da je v tem kraju bržkone tako grmelo, ko je Mojzes šel na Sinajsko goro. A Jonadaba je morila druga skrb. Povedal mi je: »Zadnje noči se pri nas dogaja nekaj čudnega. Pastirji mi vsak dan prinašajo janjce, ki jih zjutraj najdejo v staji poginule.«

»Bržkone jih je ubila strela?« sem mu dejal.

»Poglej, že spet prihaja nekaj pastirjev!« Prinesli so mu več ko deset zaklanih janjcev. »Teh ni ubila strela, ampak tatovi,« je rekel starec. »Janjce kar v staji zakoljejo in jih tam pustijo, ne da bi jih odnesli …«

»Kako pa da psi ne lajajo?« sem se čudil.

»Saj to je tisto ...« Jonadabovo obličje se je pomračilo. Ali koga sumi? Kakor bi o tem ne maral več govoriti, je povešene glave odšel. Takšnega še nisem videl.

Čez nekaj dni sem bil priča prav žalostnega prizora, ko je več Rehabovcev prignalo moža, ki je bil brez dvoma nočni tat. Tedaj je Jonadab zagrmel: »Vse ženske v svoje šotore!« Sam pa je sredi starešin sedel na tisti prostor, kjer se v taboru deli pravica. Iz obzirnosti sva s Kvartom hotela oditi. Očak pa, ki je bil tako izmučenega obraza, da takšnega še nikoli nisem videl, nama je pomignil, naj ostaneva. To sodišče je bilo zares dostojanstveno.

Vsi moški z njimi vred, ki so privedli tatu, so bili od razburjenja bledi kot smrt. Vsi – samo obdolženec ne! Ogrnjen je bil s kožami, ki pa so bile vse premočene. Kakor sem kasneje zvedel, se je bil skril v vodni nabiralnik. Mož je imel kakšnih petintrideset let. Ko sem stopil bliže, sem osupnil, bil je živa podoba Jonadabova. Takšen je bil Jonadab bržkone, ko je bil istih let, samo da je ta mož imel izzivajoč izraz.

S tresočim glasom je spregovoril eden izmed starešin in ga vprašal: »Ali si nam ti klal janjce?«

»Jaz sem jih!« je predrzno odgovoril. »In jih bom še!«

Tedaj sem opazil, da za menoj stojita Sila in Pavel.

Zdaj se je oglasil Jonadab: »Starešine rehabovskega rodu, kakšno kazen nalagate temu človeku? Odgovorite mi, a mislite zgolj na pravico.«

Vsi starešine so vstali s sedežev, eden izmed njih je pa govoril takole: »Abdon je bil izgnan iz našega rodu, a hudega mu nismo nič storili.« Nato se je ozrl v obtoženca in ga vprašal: »Zakaj nam delaš škodo?«

»Ker vas sovražim! In pripravljen sem poklati vse vas, čeprav me stane življenje.«

Jonadab, ki je edini obsedel, se je stresel in si z rokama zakril obraz.

»Ali ne obžaluješ tega, kar si rekel?« je vprašal drugi starešina.

»Nič ne obžalujem! Zaničujem vas!« je odgovoril obtoženec.

Bled kot smrt je zdaj vstal Jonadab in rekel: »Starešine našega rodu! Izvršite svojo dolžnost in zadostite pravici, kakor nam ukazujejo naše postave, ter glejte zgolj na blagor in moralo našega rodu!« Po teh strašnih besedah, ki so pomenile smrt, je Jonadab spet sedel in – zaihtel.

Solznih oči so se spogledali starešine. Končno je spregovoril drugi starešina, ki je bil videti še najbolj pretresen: »Veste, da so nam naše postave doslej ukazovale s smrtjo kaznovati vsakega sovražnika našega rodu ... Ampak zdaj nismo več nekdanji rod, zdaj smo kristjani ...«

»Kristjani, kristjani! Sovražim vas in zaničujem! Ne bom se ponižal, da bi vas prosil usmiljenja! Jaz hočem moških navad naših prednikov, ki so bili pravi Rehabovci.« Izpod živalskih kož, ki jih je imel na sebi, je potegnil damaščanski meč, ki ga je ukradel enemu izmed ženinov, ter z njim zagrozil njim, ki so stali ob njem. »Preziram vas, ker se ne držite navad naših prednikov ter puščate tujko v svojo sredo za ženo bodočemu patriarhu. Pri Bogu prisegam, da jo bom umoril s tem mečem, ki ga je prinesel tujec ...«

»Tega pa ne boš!« je zaklical Kvart, planil kot blisk ter na mah razorožil obtoženca. Bil je res Jonadabov sin, ki so ga pred enim letom izključili iz rodu. A preden so ga mogli zvezati, se jim je iztrgal, planil na bližnjega konja ter oddirjal. Zakričal je še: »Se že še vrnem!«

Med tem dogajanjem se je razbesnela nevihta in strele so začele tolči vsepovsod. Ubežnik je bil komaj kak kilometer daleč, ko je treščilo vanj, da je siromak s konjem vred treščil na tla.

»Strela ga je ubila!« so vsi prestrašeni zavpili. Očak je zdrsnil na kolena, za njim vsi starešine. Vsi pa smo zastrmeli, ko se je Pavel pognal na konja in zdirjal tja, kjer je obležal nesrečnik. Tudi mladci so poskakali na konje in zdirjali za njim, enako tudi midva s Kvartom.

Pavel je mladega moža že držal v naročju in mu s svojim plaščem pokrival nagoto. Kaj se je zgodilo? Strela je na njem vžgala premočeno obleko iz živalskih kož, mu ubila konja, njega pa samo oplazila.

»Pojdi povedat očaku, da je njegov sin živ, pa se hitro vrni in prinesi vodo!« je Pavel naročil Kvartu. »Drugi naj mu prinesejo novo tuniko!« Pavel je nato še naprej negoval ponesrečenca, okoli njega pa so se postavili mladci, ki so poskakali s konj.

Abdon – tako mu je bilo ime – je počasi odprl oči, pogledal okoli sebe in vprašal, kaj se je zgodilo. Pavel mu je pokazal poginulega konja in zoglenelo obleko ter ga kot mati nežno bodril. Potem je ukazal mladcem: »Pojdite in povejte očaku, naj nihče ne hodi sem, ker ga bom jaz pripeljal tja!« Mladci so pri priči skočili na konje in zvesto izvršili Pavlov ukaz.

S Pavlom sva pregledala vse Abdonovo telo, ali ni morda kje ranjen. Tedaj se je Kvart vrnil z vodo. Pavel mu je dal piti, nakar se je Abdon precej bolje počutil.

Nevihta je nenadoma potihnila, a oblaki so še zastirali sonce. S Pavlom sva dvignila Abdona in ga odpeljala pod skalni previs. Tam sem ju pustil sama. Ostala sta tam več ko tri ure.

Ko je nato Abdon v novi tuniki vstal in krenil v taborišče, je bil videti nov človek. Ob njem je stopal Pavel in mu nekaj šepetal na uho. Abdon je jokal, resnično se je pokesal. Šel je prosit odpuščanja.

V taboru so nas pričakovali Jonadab in starešine. Pavel jih je nagovoril: »Častitljivi očak in starešine! Pred vami je skesani Abdon. Izgubljeni sin se vrača v očetovo hišo in prosi očeta odpuščanja. Poznam vašo ljubezen in vero v Gospoda Jezusa. Vas vse, zlasti pa tebe, častiti očak, prosim za tvojega sina Abdona, ki ti ga skesanega vračam. Sprejmi ga v svoje srce, kot bi sprejemal mene ...«

Pavel je o Abdonovem kesanju tako prepričljivo govoril, da nihče ni podvomil, da se je storilec zares skesal. Zlasti pa je vse nenavadno prevzelo, ko je Pavel Abdona imenoval svojega sina in prosil očaka, naj ga sprejme, kot je sprejel njega.

»Skesani Abdon vam je pripravljen biti za hlapca, celo za sužnja. Ampak jaz bi kaj takega ne dopustil in bi ga vzel za svojega brata, za svojega sina. Še poprej pa tebe, veliki očak, prosim, da mu         odpustiš in ga vnovič sprejmeš za sina. Kolikor pa je oškodoval vaš rod ali mu kaj dolguje, zapiši na moj račun!«

Te Pavlove besede so vžgale srca vseh. Iz grl Rehabovcev je zagrmel en sam klic po odpuščanju. Še več! Ženske niso več strpele v svojih šotorih in so privrele med množico, ki je prosila odpuščanja za skesanca. Stara Jonadabova žena, Abdonova mati, se je vrgla sinu okoli vratu, ga poljubila in ga privila k svojemu telesu, kakor bi ga hotela zavarovati. Častitljivi očak je ihtel kakor otrok, ni pa hotel izreči sodbe brez soglasja starešin. Zato jim je z glasom, ki ga je dušilo ihtenje, rekel: »Vaša stvar je, da to razsodite!«

»Odpuščanje! Odpuščanje!« so vsi starešine soglasno zaklicali.

Zdaj je Jonadab stopil s svojega prostora k sinu in ga objel. Ves rod je gledal ta prizor z vzkliki največjega veselja. Pavlu je obličje žarelo od sreče. Dvignil je roko v znamenje, da želi govoriti:

»Častiti očak in starešine čudovitega rodu Rehabovcev! Pred nekaj dnevi sem prebiral vaše letopise in v njih našel nekaj podobnega temu, kar se je zgodilo. Eden izmed vaših nekdanjih poglavarjev je svojega lastnega sina obsodil na smrt, ne da bi potočil solzo, ker je sin ukradel nekaj janjcev. To obsodbo so soglasno odobrili vsi starešine in ves rod, ne da bi se en sam glas postavil v obrambo krivca, ki je vse priznal. Temu ravnanju se nisem čudil, saj je bilo popolnoma v skladu z vašimi starimi navadami, ki so podobne izraelskim: »Oko za oko, zob za zob!«

Takrat sem se vprašal: »Kaj bi storil ta rod zdaj, ko je po Kristusovi milosti že prerojen, če bi se spet kaj podobnega zgodilo?« Ali bi se Rehabovci izkazali bolj Rehabovce kot Kristusove vernike?

Ko sem prej videl, kaj se je zgodilo, in opazil, kako so vaš očak in starešine trdno odločeni, da ne dopustijo nobene izjeme, sem zmotno mislil, da se Kristusova ljubezen še ni ukoreninila v vaših srcih. Ko sem gledal Abdona, kako je izzival vaš rod, sem na obrazu bral, da je še zmeraj zgolj Rehabovec. Pa ga zato nisem zaničeval, ampak občudoval. Videl sem v njem prepričanega moža, ki se bori zoper vas, češ da ste se odmaknili od običajev svojih prednikov, ko ste tujko sprejeli za ženo svojemu bodočemu poglavarju. V hipu, ko sem zagledal, da ga je strela udarila, sem mu stekel pomagat v upanju, da še živi. Nisem se zmotil! Ko se je Abdon zavedel, sem ga ljubeznivo ogovoril in mu povedal svojo zgodbo, ki jo nekateri izmed vas že poznate. Goreče sem mu spregovoril o Kristusu, on pa mi je odkrito povedal, da je edini iz vsega rodu, ki ni bil krščen. Ves tresoč se, me je vprašal: »Kaj naj storim?«

Odgovoril sem mu: »Sprejmi krst, ki si ga doslej odklanjal.«

Ponižno mi je odgovoril: »Voda je tukaj! Ali ga lahko sprejmem?«

Vprašal sem ga: »Ali veruješ v Kristusa? Verjameš, da je Božji Sin?«

»Verujem, » mi je ponižno zatrdil.

Nato sem ga oblil z vodo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in zato sem ga imenoval ter ga bom še imenoval svojega sina, ker sem ga rodil v Kristusu. Njegovo spreobrnjenje je iskreno, postal je ves naš. Ampak, skrbelo me je, kako ga boste vi sprejeli? Zato vam nisem hotel izdati najine skrivnosti, ker sem hotel prej videti, ali so vaša srca polna Kristusove ljubezni. Srečen sem, da sem sam videl, Rehabovci ste pravi učenci Gospoda Kristusa, ki je prišel svetu oznanjat in ga učit ljubezni ter odpuščanja.«

»Prav imaš, Pavel,« se je oglasil Jonadab. »Če bi se to zgodilo pred leti, bi se ne bil pomišljal svojega sina obsoditi na smrt kot upornika. Odkar pa smo bili krščeni, odkar slišimo Kristusove besede: ‘Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če se ljubite med seboj’, so se naša trda čustva popolnoma spremenila. Pravico sicer delimo, vselej pa se zavedamo, da je Učenik oznanjal usmiljenje. In danes bo rod Rehabovcev z vso iskrenostjo ponižno izgovarjal besede Gospodove molitve: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom ...

            Kvart je pobral zoglenele ostanke Abdonove obleke in mi rekel, ko so drugi že vsi odšli: »Pavel je bil silno presunjen. Ta dogodek ga je spomnil njegove preteklosti, ko je še preganjal Kristusove vernike. Kakor je strela Abdonu sežgala obleko, a ga je pustila živega, da se je prerodil v Kristusu, prav tako je v Savlu zgorel Jud, ko je pred Učenikovim obličjem na poti v Damask padel s konja, da je zaživel Kristusov apostol.«

p. M. de Heredia

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 38. Svatba se nadaljuje

Drugi dan so se nadaljevale igre po enakem vrstnem redu, čeprav so dopoldanske dirke bile bolj akrobatske. Nekateri so stali na drvečem konju, nekateri so se sklanjali z dirjajočega konja in s tal pobirali predmete, drugi so spet kazali kaj podobnega. Moram reči, da so vsi bili zelo spretni.

Najslovesnejši je bil tretji dan, ko so dirkali po grško-rimskem načinu. Tekmovalci so stali na majhnih vozičkih, s katerih so vodili vsak svojo štirivprego najhitrejših konj. Ti mladeniči bi bili brez posebne težave dobili glavno darilo pri dirkah v Antiohiji in celo v samem Rimu.

Popoldne se je prizor povsem spremenil. Na vrsti so bili pevci in godci.

O pevcih in odmevalcih sem že govoril, ne pa o godcih. Eni so pihali na dude, drugi na piščali, rogove in žvegle. Otroci so udarjali na bobniče, cimbale, potresali z zvončki in kraguljčki, medtem ko so deklice igrale na harfe, lire in citre.

Po koncertu se je začel ples mladenk, ki so v rokah držale spletene kite cvetja.

»Tako so plesale mladenke ob sprejemu neveste iz Visoke pesmi,« mi je razlagal očak.

Sedem deklet je izročilo sedem vencev materam sedmerih nevest med petjem: »Pridite in si oglejte, hčere sionske, kralja Salomona s krono, s katero ga je kronala njegova mati na dan njegovo zaroke in na dan veselja za njegovo srce!«

Matere so sprejele vence in jih pri priči položile vsaka na glavo svoji novoporočeni hčeri. Nato so neveste z venci na glavi ob svojih ženinih stopile v cerkev, za njimi pa ves rod. Tu so pevci zapeli 127. psalm: »Blagor njemu, ki se boji Gospoda in hodi po njegovih potih.«

Ljudstvo je odgovorilo: »Ko boš užival delo svojih rok, boš srečen in dobro ti bo.«

Zdaj so se v odgovor spet oglasili pevci: »Tvoja žena bo kakor rodovitna trta ob stenah tvoje hiše: tvoji sinovi bodo kakor mlade oljke okrog tvoje mize!« In ljudstvo je odgovorilo: »Tako bo blagoslovljen človek, ki se boji Gospoda!« Zdaj spet pevci: »Blagoslovi te Gospod s Siona, da boš videl srečo Jeruzalema vse dni svojega življenja!« Nakar je ljudstvo sklenilo: »In da boš videl svojih sinov sinove in mir nad Izraelom!« Vsi smo trikrat rekli: »Amen!«

Z očakom in starešinami na čelu ter v spremstvu otrok, ki so nosili prižgane bakle, je svatovski sprevod odšel k sedmerim šotorom novoporočencev, medtem ko je ljudstvo pelo psalm Jonadabovih sinov: »Vate, Gospod, zaupam; ne bom osramočen vekomaj!«

Pred šotori so se starši poslovili od svojih poročenih otrok, jih poljubili in počakali, da je vsaka dvojica stopila v šotor in da je ženin za seboj zagrnil zaveso.

V popolni tišini smo odšli vsak na svoj dom.

–––––––––––

Drugi dan je v taboru teklo življenje spet po starem, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Vsaj zdelo se je tako. Vendar pa mi je sporočil Kvart, ki je povsod vtikal nos, da vse družine muči vprašanje, ki bi si ga rade razjasnile: Ali je tudi njihov zakon zakrament? Najprej so se lotili, najbolj ženske, dobrega Sila, naj jim to pojasni. Ta jim pa ni maral takoj odgovoriti, ne da bi se poprej posvetoval s Pavlom. Zato smo Jonadab, Sila, Kvart in jaz odšli na goro k Pavlu.

Tukaj pa smo naleteli na nekaj žalostnega: Pavel se je zvijal v strašnih bolečinah in krčih. Kljub temu pa nas je sprejel, rekoč: »V tej puščavi mi je Gospod storil nenavadne dobrote. Tukaj sem slišal skrivnostne besede, ki jih človeku ni dano povedati. Lahko bi se hvalil s tem, ne da bi bil nespameten, ker bi govoril resnico. Toda vzdržujem se, da bi ne mislil kdo o meni več, kakor kar na meni vidi ali od mene sliši. In da bi se zaradi velikih razodetij ne prevzel, mi je bil dan trn v meso, angel satanov, da me bije.«

Videli smo, da hudo trpi. Ko pa mu je malo odleglo, je spet spregovoril: »Trikrat sem prosil Gospoda, da bi od mene odstopil, ali rekel mi je: ‘Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti izpopolnjuje.’«

Hoteli smo mu s čim pomagati, on pa je vljudno odklonil, češ: »Všeč so mi moje slabosti: kadar sem namreč slaboten, takrat sem po Gospodovi milosti močan. Z veseljem se zato hvalim s svojimi slabostmi, da bi prišla name Kristusova moč.«

Potem pa je obrnil pogovor in nas vprašal: »Vi pa niste prišli gledat mojih slabosti. Kaj torej želite? S čim naj vam ustrežem?«

Tedaj mu je Sila povedal, zakaj so zaskrbljene dobre Rehabovke. Pavel se je veselo nasmehnil in odgovoril: »Velik je vaš rod! Gospod Jezus, ki vanj verujete, vas blagoslavlja. Zakon je od vsega začetka bila pogodba med možem in ženo. Tisti, ki so pravilno poročeni, so že sklenili zakonsko pogodbo. Ko sta bila oba krščena, je s krstom njun zakon bil tako povzdignjen, da zdaj predstavlja zvezo med Kristusom in njegovo Cerkvijo, postal je zakrament. Zato naj se dobre žene zaradi tega nič ne vznemirjajo! S krstom sta oba prejela milost, da je njun zakon zdaj posebna predpravica, ki pomeni Kristusovo zvezo s Cerkvijo. Zveze med Kristusom in Cerkvijo pa ne more predstavljati zveza dveh nevernikov, ki ne verujeta v Kristusa. Zato vam pravim jaz, ne Gospod: Če ima kak brat neverno ženo in je ta voljna bivati z njim (potem ko je on bil krščen), naj je ne odpušča. In če ima katera žena nevernega moža in je ta voljan bivati z njo, naj ne odpušča moža. Posvečen je namreč mož po ženi in posvečena je neverna žena po možu, sicer bi bili vaši otroci nečisti, zdaj so pa sveti. Če se pa nevernik hoče ločiti, naj se loči! V tem primeru brat in sestra nista zasužnjena. Bog nas je poklical k miru!«

Nismo ga hoteli več motiti, saj je vprašanje bilo rešeno. Zato smo mi trije s Silom in Jonadabom odšli nazaj v taborišče, Kvart pa, ki je Pavla imel zelo rad, je ostal pri njem, za kar se mu je ta prisrčno zahvalil. Zelo mu je ugajala možatost tega pogana, ki ga je bil krstil Peter, in rad ga je povpraševal po Rimu, o Rimljanih ter njihovih šegah in navadah.

V taboru so se zbrale okoli nas poročene žene. Sila je stopil na skalo in jim razložil, kaj je dejal Pavel, ta izvoljena Gospodova posoda. Vse so s tem soglašale.

Ker se je Pavel udeleževal pojedin in tudi splošnega veselja, ga je kasneje Kvart vprašal, kako ocenjuje vso to veselico. Navadno resni mož se je malo nasmehnil pa takole rekel: »Kadar je človek vesel, je to znamenje njegove čiste vesti. Zato sem bil zelo vesel zdrave zabave teh novih Kristusovih vernikov. Naj se veselijo, naj se vesele in še enkrat rečem, naj se veselijo v Gospodu!«

Nato je rekel meni, ki sem bil s Kvartom: »Tile Rehabovci znajo ceniti evtrapelijo!« Začuden ga pogledam, ker ga nisem razumel. Pavel se mi je zasmejal in mi razložil: »Evtrapelija je krepost, ki nas uči, kako naj se veselimo in zabavamo, da bo prav, saj igre pomagajo k telesnemu, zdravo veselje pa k duševnemu razvoju. Treba se je tako veseliti, da veselja ne zlorabimo, a se ga tudi ne smemo farizejsko izogibati.«

p. M. de Heredia

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV - 31. Zaročenca

31. Zaročenca

»Dragi moj Ben Hered,« me je ogovoril Jonadab. »Ker zdaj tukaj nimaš posebnih opravkov, bi rad, da bi z otrokoma prišel na Sinaj. Boš videl, kako lepo je že urejeno tvoje bivališče. Zdaj je v Arabiji najlepši letni čas in ves moj rod je zbran pod Sveto goro.«

»Prav rad bom prišel in tudi otroka bom vzel s seboj. Vesela bosta, če bosta mogla počitnice preživeti pri tebi in tvojem rodu. Rada jezdita; zdaj imata sijajno priliko, da se dobro naučita pri tako izvrstnih učiteljih.«

»Pa tudi ti,« je nadaljeval Jonadab, »boš lahko pregledoval, urejal in si zapisoval pisma, ki so ti jih prinesli tvoji uslužbenci od vsepovsod ... Sicer pa,« in očak se je nasmehnil, »sem te prišel nekaj prosit.«

»Karkoli želiš,« sem mu naglo odgovoril. »S čim bi ti mogel ustreči!«

»Meni prav za prav ne, pač pa mojemu vnuku Jonadabu III., čeprav bi bil tudi jaz zelo počaščen.« Smehljaje si je gladil svileno, belo brado.

»Tebi in tvojim sem od srca rad na voljo.«

Tedaj je očak vstal, se mi globoko priklonil in prav slovesno spregovoril: »Mislim na tvojo hčerko Rahelo.«

Kajpada sem pri tisti priči razumel, za kaj gre. Ko pa sem stoletnega starčka videl pred seboj globoko sklonjenega, sem se zmedel, čeprav me sicer redko kdaj kaj spravi v zadrego. V svoji zmedi sem tudi jaz brž vstal, a Jonadab je ostal še naprej globoko sklonjen.

Rekel sem mu: »Prosim te, sedi!«

»Ne sedem, dokler ti sedeč ne slišiš moje prošnje …«

Nič ni pomagalo. Moral sem sesti, na kar je on spregovoril: »Rabi Ben Hered, očak Rehabovcev Jonadab ti izreka tole prošnjo: V svojem imenu, v imenu svojega sina Jonadaba II., v imenu svojega vnuka Jonadaba

III. in v imenu vseh poglavarjev našega rodu te vprašam: Ali si pripravljen dati roko svoje hčere Rahele (in se je še spoštljiveje priklonil) mlademu Jonadabu III., ko ti sporočim pogoje za to zvezo?« V pričakovanju odgovora je očak umolknil.

Nato sem kar se da slovesno odgovoril: »Častiti očak Rehabovcev! Pripravljen sem dati roko svoje hčere Rahele, brž ko bom slišal tvoje pogoje, ki že vnaprej vem, da bodo nad vse častni.«

»Hvala ti, rabi,« je odvrnil Jonadab, »ker si mi pritrdilno odgovoril. Pogoji pa, ki so jih odobrili vsi poglavarji našega rodu, so naslednji: Najprej ugotovi, kako utripa srce tvoje hčere in poizvedi, ali je njeno srce še prosto in ni že navezano na koga drugega, čeprav še na skrivaj.

Če je še prosta, ji takoj naznani ime in pogoje njega, ki si želi njene roke, Jonadaba III., prihodnjega vrhovnega poglavarja Rehabovcev.

Če bo privolila v to zvezo, ne da bi ji ti delal najmanjšo silo, ji povej, ker ni živela med nami in ker ne pozna naših šeg in navad, kako želimo, da bi brez vsakršne obveznosti preživela v našem rodu šest mesecev, in sicer po naše, pod varstvom moje žene in moje snahe, matere mojega vnuka.

Če bo po preteku tega časa, ko bo imela priložnost spoznati svojega bodočega moža, še zadovoljna, bom to sporočil glavarjem, na kar bo po običajih našega rodu najslovesnejša zaroka.«

Nato se mi je spet globoko priklonil, rekoč: »Pričakujemo tvojega odgovora!« ter slovesno odšel v spremstvu glavarjev, ki so ga pričakovali pred vrati. Jaz pa sem bil tako zmeden, da niti vstal nisem.

»Hudirja, domine! To je bilo pa zares slovesno in po pravici! Je res prav resna zadeva, če hočejo sprejeti v svoj rod tujko za ženo svojega bodočega poglavarja!« je spregovoril Kvart, ki je takoj nato vstopil. »Ne zameri mi, ampak slišal sem vse.«

»Ravno prav si prišel. Svetuj mi, kaj naj storim.«

»Prepričan sem, da ne dvomiš, kako je ta zveza za tvojo hčer prav primerna.«

»Seveda ne dvomim! Ampak, le kako naj zdaj uganem, za koga bije hčerino srce! Ko bi še živela njena mati!«

»Ne žalosti se, domine! Kar je minilo, je minilo …«

»Že prav, ampak, kaj naj storim?«

»Samo hipec počakaj, pa boš imel rešitev, mnogo lažje, kakor si misliš,« mi je odgovoril Kvart in odhitel iz sobe.

Jonadabova resnost me je vsega zmedla. Vpričo tega očaka sem se zdel sam sebi kot otrok. V tem se je vrnil Kvart, za njim pa je prišla Marta.

»Domine, kar Marti vse povej, pa bo ona pri tvoji hčeri prevzela materino vlogo.«

Takoj sem razumel pametni Kvartov načrt in velik kamen se mi je odvalil od srca. Brez ovinkov sem povedal Marti, kaj se je zgodilo. Smehljaje se me je poslušala.

Ko sem končal, mi je rekla: »Dragi rabi, kar vidno ti pomagajo nebesa. Jonadab je odlična partija za Rahelo, a srce tvoje hčere ...«

Nagrbančil sem čelo in brž vprašal: »Je že oddano komu?«

»Ne, rabi, nič se ne boj! Že dalj časa je oddano mlademu Jonadabu.«

»Je to mogoče? Da je moja hči že zaljubljena vanj?«

»Seveda je, a ona tega še niti ne ve, pač pa jaz. Deklica se niti ne zaveda, da ji je srce že oddano Jonadabu. Mar nisi opazil, da nam mladi Jonadab vselej kaj prinese v dar, kadar Rehabovci pridejo iz puščave? Ne veš, kako je Rahela vesela, ker nam Jonadab prinaša tista darilca. In kaj bi govorila, kako se veseli šele on, ko tvoja hči darilca sprejema. Z eno besedo: od strani tvoje hčere ne bo nobenih ovir,« je smeje se zaključila Marta.

»Torej to takoj sporočim očaku … »

»Ne počenjaj mi takšnih neumnosti!« se je razvnel Kvart. »Saj si sam videl, kako resno starček obravnava to zadevo. Tvoja prenagljenost bi mu bila kaj malo všeč.«

»Mislim, da imaš prav. Ampak – kaj naj tedaj storim?«

»Najmanj osem dni odlašaj z odgovorom. S hčerjo hodi v tempelj molit, da te bodo Rehabovci videli z njo. Pogovarjaj se z njo, kakor bi jo kaj spraševal ali kakor bi jo skušal pregovoriti. Raheli pa seveda o vsem tem ne zini niti besedice! Saj bi se sirotica prestrašila takšne slovesnosti. Ali se mar ti nisi?«

»Prav imaš!« sem se nasmehnil. »Ampak, nazadnje bom moral hčer vendarle vprašati.«

»Čez en teden, ne prej. Marta bo pomagala in tvoja hči nam bo brez besed razodela svoje želje.«

In tako sem tudi storil. Večkrat sem tako ukrenil, da so me Rehabovci videli zunaj z Rahelo. Zelo resno sem se pogovarjal z njo. Konec tedna mi je Marta pripeljala hčer in mi vpričo Kvarta kar tako mimogrede rekla: »Rabi, zdaj boš pa že moral začeti misliti na to, kako boš Rahelo omožil, saj je že pravo dekle.«

Rahela je zardela, jaz pa sem se zasmejal: »Marta, mislim, da imaš prav.« A Kvart je dodal: »Katerega ji pa izberemo za moža? Biti mora postaven mladenič, ves moški in prav prikupen, kakršen je na primer Jonadab.«

Uboga Rahela je vsa zardela skrila obrazek Marti na prsi. Tedaj sem jo pritegnil k sebi in ji rekel: »Bi ti bil Jonadab všeč, hčerka? Meni bi bil zelo všeč.« Hčerka me je namesto odgovora začela objemati.

Kvart se je pa oglasil: »Torej vedi, da je stari Jonadab prišel k tvojemu očku prosit tebe za zakon s svojim vnukom …«

Rahela me je spet objela in začela od veselja jokati. Zelo nežno ji je zdaj rekla Marta: »Ti je všeč? Kaj ne, da ti je? Ne bodi neumna, pa mi po tihem povej!«

In moja hčerka je prislonila ustnice Marti na uho in ji zašepetala odgovor.

»Tako torej,« sem povzel, »zdaj pa pojdem to sporočit očaku, ki že več dni pričakuje odgovora, kakor tudi mladi Jonadab. Pojdemo na Sinaj, kjer bomo preživeli prav prijetne počitnice. Ti boš tam spoznavala rehabovske šege in navade. Če ti bodo všeč, se bo vse drugo uredilo. Si zadovoljna?«

Z novimi hčerinimi poljubi je bila zadeva s te strani urejena. Marta je objela Rahelo, na kar smo nemudoma odšli novico povedat Mirjam. Ta je mojo hčerko pobožala in poljubila, odobrila zaroko in jo blagoslovila.

»Zdaj te pa zares čaka naloga, da to sporočiš Jonadabu,« se mi je smejal Kvart.

»Uganil si moje misli. Kaj naj pa zdaj storim?«

»Še danes pošlji Jonadabu prav spoštljivo sporočilo, v katerem ga prosi, da bi te jutri dopoldne sprejel v svojem šotoru. Njegov odgovor bo seveda pritrdilen. Jutri pa v spremstvu častitljivega Samuela in celega tropa služabnikov ter prav lepo oblečen odidi k očakovemu šotoru. Služabniki in jaz z njimi bomo ostali pred vrati. Vstopila bosta le vidva s Samuelom.«

»In potem?«

»Potem si boš pa že sam pomagal!« se mi je zasmejal Kvart.

Tako je tudi bilo. Ampak noč sem prečul brez spanca, ker sem se bal, da se osmešim. Hvala Bogu, vse se je prav lepo izteklo. Le potem doma, ko sva bila sama, bi Kvart skoraj od smeha počil, tako se je norčeval iz moje slovesne drže. In mislim, da se mi bo smejal tudi, kdor bo to bral ...

––––––––––

Že čez nekaj dni je iz Jeruzalema odrinila karavana proti puščavi. Marta je spremljala mojo hčer. Obe sta jezdili na mogočni kameli. Vsi drugi pa smo rajši jezdili na konjih v spremstvu Rehabovcev. Očak je bil ves srečen, kaj pa šele ženin! Ta se ni ganil od kamele, na kateri sta sedeli obe ženski, edini v vsej karavani.

Naš prihod na Sinaj je bil pravcato zmagoslavje, ker je očak že vnaprej sporočil, da prihajamo. Ko sta Marta in Rahela stopili s kamele, sta ju sprejeli očakova žena in ženinova mati v spremstvu vseh drugih žensk iz rodu. Dekleta pa so kar obsula s cveticami bodočo ženo mladega Jonadaba.

Čez dva tedna je Rahela postala že prava Rehabovka v veliko presenečenje in zadovoljstvo Sare, žene častitega očaka, ki mi je rekel: »Dragi moj rabi, tvoja hčerka je prava lepotica. Pridobila si je že srca vseh naših mladenk, poročene ženske jo cenijo, Rehabovci pa spoštujejo. Najbolj pa jo ima rada njena bodoča tašča Noemi, ki jo že kar razvaja.«

»V veliko veselje in zadoščenje mi je, da se moja hčerka tako lepo obnaša. Upam, da bo vredna nekoč postati žena rehabovskega očaka.«

A tudi sam sem bil srečen med temi ljudmi tako čistih običajev in navad in kateri so se že spreobrnili h Kristusovemu nauku. Po mojem je bil rehabovski rod vzor, kakšno naj bo pravo krščansko občestvo.

Jonadab je že prve dni zaprosil Petra, naj mu pošlje koga izmed svojih učencev, ki bi imel največ pravega duha, da bi prebival med rodom, da bi ljudi učil in bi jih med rehabovskimi mladci vzgojil nekaj, ki bi bili vredni, da bi Peter nanje položil roke. Po Božjem navdihu je Peter to nalogo izročil Silu, ki je poznal Kristusa in je bil res mož pravega apostolskega duha.

Med Rehabovci je Sila našel za svojo misijo že čudovito pripravljena tla. V tem rodu je bil farizejski duh popolnoma neznan. In od tistega dne, odkar so glavarji z množico možakov sprejeli sveti krst in je nanje prišel Sveti Duh, so z dušo in telesom začeli služiti Kristusu, prvi s svojim zgledom sam častiti očak.

Prvič me je Jonadab peljal v osrednje poslopje, kjer je bila shodnica, kakor sem že drugje enkrat omenil. Presenečen sem opazil na koncu dvorane oder, na njem pa oltar, nad njim pa velik križ. Udeležil sem se večerne pobožnosti. Peli so psalme, na koncu pa je otroški zbor zapel Oče naš.

Ko smo odhajali iz shodnice, v kateri so se zdaj zbirali verniki, je bila že noč in zvezde so sijale na temnem puščavskem nebu. Jonadab je opazil, kako me je ta pogled prevzel, pa mi je rekel: »Stopiva gor na obronke Svete gore, od koder bova bolje videla nebesni svod.«

Molče sem stopal za njim, dokler se nisva usedla na skalo. Tedaj je spregovoril: »Rabi, ne neham se zahvaljevati Bogu, ker mi je ohranil življenje, da sem spoznal in poslušal nebeškega Učenika, in pa, da sem z Božjo in Silovo pomočjo mogel vzgojiti naše občestvo, kjer so zdaj vsi eno srce in ena duša ... V tem vidim nebeško plačilo za čiste običaje našega rodu. Že takrat, ko si bil prvič med nami, si lahko opazil, kako spodobno žive moji ljudje, ki po naročilu našega očeta Rehaba niso nikoli pokusili opojne pijače. Zdaj pa, ko pijejo iz posvečenega keliha, se Rehabovci vzorno vedejo.« Očaku se je glas od ganjenosti tresel, pa tudi jaz sem bil vzhičen.

Nato pa je z drugim glasom spregovoril: »Drugi Božji blagoslov pa je, da je bila tvoja hči Rahela izbrana za ženo mojega vnuka. Nam je bil zakon vedno nadvse svet. Drugod jim je ženitovanje le priložnost za požrtijo, mož pa more nazadnje dati ženi ločitveni list, če se jo je naveličal. Mi pa po Božji dobroti nikoli nismo poznali mnogoženstva, še mnogo manj pa poznamo ločitev. Zato smo veseli besed, s katerimi je Jezus po pravici grajal Izraelovo trdosrčnost glede ločitve: ‘Ali niste brali, da je Stvarnik na začetku ustvaril človeka kot moža in ženo ter rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje. Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žena, od začetka pa ni bilo tako.’ Zato se zahvaljujem Bogu, da sem bil rojen v tem svojem rodu.

Hočem torej, da se zakon med tvojo hčerjo in mojim vnukom kar najslovesneje sklene, saj bo morebiti to ženitovanje zadnje, ki ga bodo videle moje oči. Želim, da bi ta zakon bil vzor zakonov med Kristusovimi verniki. Čez šest mesecev bo zaroka, čez eno leto pa poroka! Da bi me le Bog ohranil dotlej pri življenju!«

––––––––––

Tako se je tudi zgodilo. Preden sem čez šest mesecev odšel, smo slavili zaroko vpričo vseh častitih rehabovskih glavarjev, ki so podpisali listino.

Jaz sem se s Kvartom in Marto moral vrniti v Jeruzalem. Hčerko Rahelo sem prepustil dobremu varstvu Sare in Noemi v upanju, da se bom spet vrnil, ko bo minilo dogovorjeno leto.

»Kaj pa Rafaelček?« se mi je nasmehnil Kvart.

»Z nami pojde!« sem mu odvrnil. Ko sem potem to omenil sinu, je menil, da bi bilo bolje, da bi ostal pri Jonadabu, če mu dovolim, ker ga ima Jonadab zelo rad in ker mu ugaja življenje tukaj. »Sicer pa,« je še rekel, »bi bil tukaj pri svoji sestri.«

Nisem mu mogel oporekati in sem mu rad dovolil, s čimer je bil prav zadovoljen.

Ob slovesu je bil Rafaelček bolj vesel, kakor bi ob slovesu smel biti. Kvart, ki je mladca opazoval, je k temu pripomnil: »Ni čudno, ko je pa še mlad in poln življenja. Nomadsko življenje ga gotovo zelo mika. Sicer pa,« je dodal Kvart in pomežiknil, »mislim, da ima očak še kakšno vnukinjo, ki …« Oba sva se zasmejala in spodbodla konje.

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV

30. Na potovanju

Moj dobri prijatelj pismouk Ben Cardona me zmeraj sili, naj svoje Spomine pišem v časovnem zaporedju, a mu odgovarjam, da ne pišem letopisa niti ne zgodovine Kristusove Cerkve, marveč zgolj svoje osebne spomine izza zadnjih sto let. Ne maram se držati nobenega določnega reda, ampak le svojega načrta, ter se ne menim, ali se je kaj zgodilo prej ali kasneje. Za ono naj se zanimajo letopisci in zgodovinarji, kar jaz nisem. Po tem pojasnilu naj nadaljujem.
Ko je moj ded zadnjikrat prišel v Palestino, je ves blažen prinesel s seboj polno zvitkov s poročili svojih uslužbencev, razpršenih po vsem znanem svetu. Poročali so mu o napredku in težavah nastajajoče Cerkve med posameznimi ljudstvi.
Izročil mi je zvitke rekoč: »Tu imaš prva zanesljiva poročila, na podlagi katerih boš kasneje lahko pisal svoje Spomine. Zdaj pa najbolj želim govoriti s Petrom, da mu sporočim, kar ga najbrž zelo zanima. Pojdiva k njemu!«
»Prinašam ti novice o pridobitvah vernikov, ki si jih ti spreobrnil in ki so odšli po vsem svetu,« je ded ogovoril Petra.
Peter se je nasmehnil in mu odgovoril: »Neizmerno sem vesel novic, ki mi jih prinaša mož, kakršen si ti. Ne čudim se, če seme Božje besede že rodi sadove večnega življenja.«
Janez in tovariši so medtem zvedeli, da je prišel moj ded in so ga prišli pozdravit. Peter jih je povabil, naj poslušajo dedove novice, ker so bili vsi izredno radovedni.
Ded je začel govoriti: »V rimskem cesarstvu so tri velika mesta: Antiohija, Aleksandrija in Rim. In v vseh treh se število Kristusovih vernikov čudovito množi.«
»V Rimu? V Rimu?« je bil presenečen Peter. »V tistem Babilonu, kjer je hudobija prikipela že do vrhunca? Kjer je cesar ukazal, naj ljudje po Božje častijo njegovega konja?«
»Prav tam!« mu je odgovoril ded. »V tistem Babilonu, kakor si po pravici imenoval Rim, je že mnogo Izraelcev, ki hodijo za Kristusom. Med potjo sem se nalašč ustavil v teh treh mestih. Čudil sem se, ko sem videl, koliko vernikov obiskuje shodnice. Sicer so ti o tem gotovo že drugi poročali, jaz bi ti le rad povedal nekaj, kar bo tvoje srce napolnilo z veseljem. Ali veš, kako vodijo nebesa naše izraelske brate h Kristusovi veri?«
»Da bi se Božje seme razširilo povsod, je Božja previdnost, kakor sodim, uporabila dobre Izraelce, ki za velike praznike prihajajo obiskovat tempelj in ki potem tukaj poslušajo Božjo besedo,« je menil Peter.
»Res je tako,« je pritrdil ded. »Ti romarji prinašajo seme, a razširjajo ga otroci.«
»Otroci?« se je Peter razveselil. »Bog jih blagoslovi! Kar nadaljuj.«
»V naših shodnicah ob sobotah prepevajo zlasti otroci s svojimi zvonkimi glasovi najprej psalme, potem pa še očenaš! To petje prihajajo poslušat tudi drugi ljudje, zlasti otroci. Tem dovolijo k zboru, a tudi k drugim obredom, celo k razlagi blagovesti. Doma seveda otroci vse to pripovedujejo svojim materam. Te potem s svojimi otroki prihajajo k našim shodom in se polagoma učijo naše vere. Žena pripelje potem še svojega moža. In tako po tihem, brez hrupa raste število tistih, ki začenjajo verovati v Jezusa Kristusa.«
»Iz ust otrok si pripravil hvalo!« je rekel Peter. »Njih je nebeško kraljestvo. Zato je samoumevno, da si je Božja previdnost izbrala otroke za svoje glasnike.«
»Njiva je posejana in žetev že zrela,« je spet spregovoril ded. »Zdaj je treba le, da jo požanjete vi, ki vas je Bog določil. Kristusovi verniki pričakujejo, da jih pridete organizirat.«
»Čisto prav si povedal,« je odgovoril Peter. »Ob svojem času se bo zgodilo, kar si omenil. Po Učenikovem naročilu smo ostali v Jeruzalemu, kjer naj najprej pričamo o Njem. Tako smo storili, kar pa nas ne more ovirati, da ne bi včasih šli iz mesta.«
»Kakor ti je znano,« je posegel v pogovor Janez, »prihajajo v tempelj večkrat v letu romarji. Ob takšnih priložnostih poučujemo v Kristusovi veri takšne, ki to želijo. Oni, ki prihajajo od zunaj zato, da bi bili krščeni, hočejo videti zlasti Petra ter govoriti z njim in tudi z nami, ki nas je bil Učenik izbral za apostole. Peter torej mora biti v Jeruzalemu, kar je doslej tudi storil.«
»Razumem vaše razloge,« je odvrnil ded. »Res pa je, da so občestva v Antiohiji, Aleksandriji in Rimu zelo narasla in da verniki želijo spoznati Petra in tudi vas, ki vas je bil izbral Učenik. Preden umrem, bi vam pri tem rad pomagal. Saj ni, da bi se moral preseliti ves apostolski zbor. Kdaj se boste razšli po svetu, to je vaša skrb. Predlagam vam le naslednji načrt. Kot veste, imam ladje, ki vas z njimi lahko prepeljem kamorkoli vam drago. Jaz zdaj odhajam v Hispanijo, moj vnuk pa bo moral odriniti v Aleksandrijo in potem v Rim.«
Zdelo se mi je, da se mi sanja, ko sem to slišal. Ded mi namreč poprej ni nič omenil o tem. Vendar sem počakal, da mi bo razložil svoj načrt.
Nadaljeval je: »Po cesarjevem naročilu mora največja ladja, kar jih premore svet, iz pristanišča Canopa prepeljati v Rim orjaški obelisk, ki je 25 metrov dolg. Postavili ga bodo v vatikanskem cirkusu. Iz Heliopola so ga po Nilu že spravili do Canopa. S to ladjo se bo peljal moj vnuk, da osebno izroči obelisk cesarju.«
Komaj je ded omenil obelisk, so se Petru oči čudno zaiskrile, kakor bi v tem hipu zagledal prihodnost. A ded je nadaljeval: »Jaz moram pa v Hispanijo. Zakaj ne bi šla z nama dva izmed vas? Iz Jope bo moj vnuk odšel v Aleksandrijo in Cariope, da prevzame ladjo, jaz pa bom iz iste luke odplul v Hispanijo.«
»Če je Petru prav,« se je oglasil Janezov brat Jakob, »bi jaz rad šel v Hispanijo ...« To je spregovoril tako slovesno, da je Peter brž zaklical: »Jakob, Božja previdnost uresničuje tvojo staro željo, pa tudi mojo. Jaz pojdem z Ben Heredom v Aleksandrijo in v Rim, ti pa boš šel z Benjaminom Ben Belo v Hispanijo.«
Ves srečen je spet povzel ded: »Zdaj je najlepši čas za popotovanje po Sredozemskem morju. Preden mineta dva meseca, boš ti Peter spet v Antiohiji, kjer boš lahko ostal nekaj časa, če te bo volja. Ti, Jakob, pa se boš vrnil v Palestino, kadar ti bo drago. Ladja ti bo vedno na razpolago.«
»Da jeruzalemska Cerkev ne ostane brez poglavarja,« je menil Peter, »naj bo Jakob mlajši imenovan za pastirja jeruzalemskega občestva. Vi pa, bratje,« se je obrnil k drugim apostolom, »kakor doslej združeni nadaljujte in poučujte v veri romarje, ki bodo prihajali, ko naju dveh ne bo tukaj.«
Ta Petrov ukrep so vsi rade volje odobrili.
––––––––––
Peter je z Jakobom, sinom groma, odšel povedat o svoji odločitvi Mirjam.
Ko ji je Peter povedal, kaj je sklenil, mu je Mirjam poljubila roko in rekla: »Počakala te bom, da se vrneš, preden zapustim ta svet.« Ob teh besedah so ji oči žarele od sreče. Jakobu pa je rekla: »Le pojdi, sinko, v Hispanijo in tam oznanjuj blagovest. Goreče bom prosila Boga, da te bo varoval. Ne obupaj, če se tisti ljudje v začetku ne bodo zmenili za tvoje besede, ker pride čas, ko bodo v tistih krajih mojega Sina zelo vzljubili.«
Čez nekaj dni smo odpluli, kamor smo bili namenjeni. Na hitri in lepi ladji smo se vozili Peter, Kvart in jaz, na drugi pa Jakob z dedom. Ta mi je naročil, naj brž ko izročim obelisk, pustim Petra s Kvartom v Rimu ter naj nemudoma odhitim v Hispanijo. Čutil je namreč, da je njegov konec blizu, in je želel, da bi mu jaz zatisnil oči. Potem pa naj bi se vrnil v Rim, da pospremim Petra nazaj v Antiohijo.
V Aleksandriji sva se izkrcala. Peter je odšel v glavno shodnico, kjer so ga navdušeno sprejeli, jaz pa sem medtem odšel v Canope pogledat, ali je vse pripravljeno za prevoz orjaškega obeliska. Ko je bilo na največji ladji mojega deda vse pripravljeno, sem obvestil Petra. Nemudoma je prihitel na ladjo. Občudoval je velikanski obelisk. Stopil je k njemu in se pred njim globoko zamislil, kakor da bi molil.
––––––––––––
Med vožnjo je Peter vse noči prečul na krovu in ni maral iti počivat v kabino, ki smo jo zanj pripravili. Dolge ure je preklečal ob obelisku in molil, dokler ga ni premagal spanec. Glavo je naslonil na mrzli kamen in trdno zaspal.
Ob prihodu na Melito (Malto) sem Kvartu naročil, naj prestopi na lažjo ladjo, da bo pred nami v Rimu.
Končno smo pripluli v Ostio blizu Rima. Na obrežju je bila zbrana velikanska množica ljudi, ki so prišli gledat največjo ladjo na svetu, s katero smo se peljali. Tam smo se sešli s Kvartom, ki je prišel z Gajem, v čigar hiši naj bi bil Peter v Rimu nastanjen. Petrovo slovo od obeliska, če smem tako reči, je bilo zelo ganljivo. Ganjen je vstal pred njim in preroško zaklical: »Kristus zmaguje, Kristus vlada, Kristus kraljuje!« Ne meneč se za ostale ljudi, je nato s Kvartom, Gajem in drugimi brati krenil proti mestu Rimu.
Jaz pa sem se moral že čez nekaj dni spet vkrcati na drugo ladjo, namenjeno v Hispanijo, kakor je želel moj ded. Brez vsakršne nezgode sem prispel v Barcino (Barcelono), kjer me je že pričakoval Jakob.
Jakob se je po svojem prihodu nemudoma odpravil v judovske shodnice, ki jih ima to mesto kar precej, in sicer oznanjat Kristusa. Ker pa je govoril aramejsko, ga ljudje niso razumeli in ga zato tudi niso poslušali. To je na vso moč užalostilo dobrega apostola, ki je upal, da bo prebivalce Barcelone spreobrnil h Kristusu.
Medtem ko sem jaz negoval deda, ki je bil hudo zbolel, je Jakob odpotoval v Cezar Avgusto. Tam pa njegovo oznanjevanje ni rodilo veliko sadu. Z največjo težavo – ker ni znal jezika – se mu je posrečilo, da je tam krstil le sedem ljudi.
Preden pa se je vrnil v Barcino, je bil deležen velike tolažbe. Sam mi je pripovedoval: »Zaspal sem, naslonjen na steber. Tedaj sem nenadno zagledal prikazen. Videl sem Mirjam, ki se mi je smehljala in rekla: ‘Zelo sem prosila Boga, naj te varuje. Ne obupaj zaradi tega, ker je tvoje oznanjevanje rodilo tako malo sadu. Pride čas, ko bodo mojega Sina v Hispaniji zelo vzljubili.’ Nato je prikazen izginila.«
Ko se je Jakob vrnil v Barcino, je bil moj ded že zelo bolan, a glavo je imel še bistro. Ko je zagledal Jakoba, mu je rekel: »Želim, da opraviš lomljenje kruha, da ga prejmem, preden umrjem.« Apostol mu je odgovoril: »Najprej ti podelim še drug zakrament, ki nam ga je zapustil Učenik. Mazilil te bom s svetim oljem v Gospodovem imenu. Zaupljivo moli! Če bo prav zate, ti bo odleglo, in če imaš kaj grehov, ti bodo odpuščeni.« Potem je Jakob položil nanj roke, molil in ga mazilil s svetim oljem.
Opravil je tudi lomljenje kruha in ga dal dedu, ki ga je prejel s čudovito vero. Takoj nato je pil iz posvečenega keliha.
Potem mi je ded še s težavo rekel: »Bil sem najbogatejši človek na svetu. A sem vse zapustil zaradi Kristusa in za Kristusa. Umiram revnejši kot najrevnejši in te prosim, daj miloščino zame in plačaj moj pogreb ...«
Nekaj ur zatem je ded mirno izdihnil, medtem ko je Jakob molil. Dočakal je več ko 120 let. Pokopali smo ga zraven njegove žene, nedaleč iz mesta.
Ko sem vse potrebno uredil, sem se z Jakobom vrnil v Rim po Petra.
Dobil sem ga zelo zadovoljnega na Gajevem domu onstran Tibere. Z njim so bili trije častitljivi možje. Peter mi je povedal, da so mu ti trije odličniki zelo vneto in modro pomagali organizirati vernike v Rimu in okolici. Najstarejšemu je bilo ime Lin, ki je bil doma iz Toskane. Anaklet ali Klet, kakor so mu rekli nekateri po domače, je bil grškega rodu, tretji je bil pa Rimljan Klemen. Na te tri je Peter položil roke in Klemenu izročil skrb za vernike, razpršene po Kampanji, Kletu za one v Etruriji, Linu pa za tiste v Laciju in Rimu.
Ko sva bila sama, mi je Kvart povedal, kolikšen vtis je na Petra napravilo cesarsko mesto.
Na Petrov prihod je bil Gaj že opozoril več drugih vernikov. Priredili so mu prav prisrčen in spoštljiv sprejem v mestnem delu onstran Tibere, kjer prebiva največ Judov. Apostol je vse očaral s svojo preprostostjo in ljubeznivostjo, zlasti pa s prepričevalnostjo, s katero je govoril o Učenikovem trpljenju, smrti in vstajenju. Rekli so: »Ta je prava priča!« In ker je njegovo besedo tako rekoč podkrepilo nebo, saj je mnogo bolnikov prav on ozdravil, je prvi obisk Kristusovega namestnika v Rimu rodil obilo sadov.
»Si ga peljal po mestu, da si ga ogleda?« sem vprašal Kvarta.
»Saj to sem ti hotel povedati,« se je zasmejal. »Ker je Peter prišel kar naravnost na ono stran Tibere, je spoznal le to umazano predmestje, ni pa imel pojma o mestu samem. Nekega dne sem ga pregovoril, da je šel z menoj na Janikul, da si je od tam lahko ogledal, kakšen je ta gospodar sveta. Razgled ga je tako prevzel, da je dolgo časa ogledoval mesto, nazadnje pa zaklical: ‘Gospodar sveta je zares velik! Kdaj, kdaj bo Kristus vladal v njem? S tega griča se prav lepo vidi, kako lepo je zgrajen Rim! A kaj, ko pa je v njem gnojišče, kjer je nakopičena vsa človeška moralna nesnaga!’ Nato pa je povzdignil oči k nebu in nadvse odločno zaklical: ‘Kristus zmaguje, Kristus gospoduje, Kristus kraljuje in bo kraljeval v tem novem Babilonu!’
Odšla sva z griča po Via Aurelia ter sva čez Emilijski most prišla na Palatin. Razen veličastnega jeruzalemskega templja in pa tistih skromnih jeruzalemskih palač Peter še nikoli ni videl tako veličastnih zgradb. Čudil se je. Razkazoval sem mu tempelj Kastorja in Poluksa, baziliko Julijo, Vestino svetišče, tempelj Julija Cezarja, nakar sem ga iz Saturnovega templja povedel na Forum Romanum. Tukaj je bila zbrana najbolj pisana množica. Nekateri so pripovedovali novice, ki so jih poslušalci kar požirali, drugi so občudovali izložbe draguljev, trgovine s svilo, bronom in umetninami. Pod stebrišča Jupitrovega templja so prihajali senatorji in plemiči k tribunam poslušat govornike. Umikati sva se morala nosilnicam patricijev, ‘cesarjevih prijateljev’, ki so jih nosili orjaški, na pol goli sužnji. Nenadoma nama je zastavila pot gruča ljudi. Poslušali so vedeža, ki jim je baje napovedoval prihodnost in razlagal sanje. Od vseh strani so doneli glasovi citer in piščali, ki so nanje godli Egipčani in Grki. Vojaki so se peš in na konjih sprehajali po trgu in skrbeli za red. Iz sosednjih ulic je prihajalo kričanje prodajalcev, ki so ponujali cvetje, sadje, sočivje in pečeno meso …Vse to je Petra kar nekako zmedlo in venomer je ponavljal: ‘To je res Babilon, pravi Babilon!’«
Doma mi je Peter dejal: ‘Kakšen Babilon je to! Mešanica moških in žensk vseh plemen, ki govorijo tako različne jezike in se tako različno oblačijo! Vsi pa mislijo zgolj na to, kako bi uživali življenje in nič ne pomislijo, da imajo tudi dušo, … na dušo, ki jo je odrešil Kristus.’ Tisto noč je Peter po zgledu nebeškega Učenika vso noč preklečal v molitvi.«
Kmalu nato sva se vkrcala na ladjo. Ker mi je Peter namignil, da bi rad nekaj časa ostal v Antiohiji, sem ga pustil tam pri Ananiju, sam pa sem se vrnil v Jeruzalem.
p. M. de Heredia

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV

27. Nova polomija

Peter je bil pri ljudstvu vsak dan bolj priljubljen, pa tudi drugi apostoli, ki so vsi delali čudovita dela. Drugi izmed dvanajsterice so hodili oznanjat, krščevat in ozdravljat po Judeji, velika prijatelja Peter in Janez pa sta polagoma urejala jeruzalemsko versko občino.
Prav kmalu pa je Peter naletel na ovire, ki jih je bilo treba premagati. Marsikaterega moškega sta mnogoženstvo in ločitev zakona najbolj ovirala, da bi sprejel novi nauk. Mnogoženstvo ni bilo prepovedano, ločitev pa je bila zakonsko dovoljena.
Za prešuštvovanje so imeli le, če se je moški spečal z omoženo žensko. Če pa je poročen mož imel razmerje z neporočeno žensko, tega niso smatrali za prešuštvovanje. Tako so lahko imeli priležnice, ki so služile v hiši, kakor pri poganih sužnje. Če so seveda ženske bile Izraelke, jih niso smeli imeti za sužnje, ker je bil njihov položaj z zakonom urejen.
Če je Izraelec imel eno ali več priležnic in je hotel sprejeti krst, so mu povedali, da bo smel sprejeti to milost samo, če druge ženske odpusti in obdrži le svojo zakonito ženo. Seveda se je marsikdo, ki je prej želel biti krščen, umaknil, ko je slišal za ta pogoj. Nekateri so bili žalostni, drugi pa so se jezili na ta novi nauk in se pridružili sovražnikom Kristusovih vernikov. »Mar ni zapisano v svetih knjigah, da je celo sam kralj David imel več priležnic, da ne govorimo o Salomonu?« Tako so se prepirali, a Peter in tovariši niso odnehali.
Marsikomu je spreobrnjenje preprečila ‘ločitev’. Kot Izraelci so hoteli biti še naprej deležni pravice, ki jim jo je bil dal Mojzes in ki je bila zakonsko uvedena tudi v vsem rimskem cesarstvu. »Čemu nam nalagajo to zoprno omejitev?« je marsikdo godrnjal in zato ni maral sprejeti Kristusovega nauka.
Zakon je Izraelcem prepovedoval jemanje obresti in oderuštvo, a samo v trgovanju z Izraelci samimi, ne pa v kupčijah s pogani. Tako so si Izraelci zakon tudi na splošno razlagali. Iz tega so nastajale spet velike težave, če so prosili za krst Judje, ki so se ukvarjali z oderuštvom pri menjavanju denarja, ali pa so za posojila poganom jemali visoke obresti.
O tem sem se dosti pogovarjal z Zahejem in drugimi cestninarji. Zahej mi je rekel: »Dostikrat je lažje odpustiti priležnice kakor povrniti krivično blago. Po Učenikovi milosti sem jaz zmogel oboje in poslej imam le mater svojih otrok.«
To so bile težave, ki so izvirale iz starih navad. Z ozirom na vero pa so bile težave včasih še večje. Ob velikih čudežih, ki jih je storil in ki jim je bilo priča toliko ljudi, pač ni bilo preveč težavno verovati, da je Jezus obljubljeni Mesija. Pa četudi bi tega ne verjeli, jim je bil Jezus vsaj prerok, največji izmed vseh. A verovati, da je ta Jezus, ki so ga mnogi poznali kot tesarjevega sina, v resnici Božji Sin, to je za marsikaterega bila neumnost, pravo bogokletje. Zlasti pa še, ker je bila tu obsežena tudi vera v Sveto Trojico, kar se je Judom zdelo kot vera v tri Bogove, kar po njihovem ugonablja vero v enega samega Boga, temeljno versko resnico izraelskega ljudstva. Popolnoma pa jih je končno zmedlo še dejstvo, da je Jezus umrl na križu kot zločinec.
Ko zdaj – čez sto let – premišljujem o teh težavah, ki so se mi zdele nepremagljive, vidim v pokristjanjenju toliko svojih izraelskih rojakov ogromno delo, ki so ga opravili Peter in njegovi tovariši, ki jih je navdihnil in podprl Sveti Duh. Sicer si ni mogoče razložiti, da je vendarle toliko ljudi sprejelo krščanstvo v narodu, ki je tako trdovraten kot naš.
O vseh teh težavah so se pogovarjali Izraelovi duhovniki in so se o njih ognjevito prerekali tudi v najbolj znameniti jeruzalemski šoli, ki jo je vodil stari Gamaliel, imenovan tudi veliki Rabban. On je bil naslednik slavnega Hilela, ki je to šolo tudi ustanovil.
V svojih zapiskih imam zabeleženo zanimivo obravnavo v tej šoli, ki sem jo takrat sam poslušal. Nikodem, ki je bil Gamalielov sorodnik in pristaš njegove šole, me je nekoč povabil: »Vem, da te zanima vse, kar se nanaša na Učenikov nauk. Bi hotel poslušati, kako bodo to obravnavali v Gamalielovi šoli?«
»Seveda! Prav zanimalo me bo, kako bodo mladi farizeji govorili proti. Sklepam namreč, da so nam vsi nasprotni.«
»V tem se motiš, dragi Ben Hered! Med Gamalielovimi učenci so namreč res zagrizeni nasprotniki Jezusovega nauka, a so tudi goreči zagovorniki Sina Božjega. Danes si bosta stopila nasproti dva najslavnejša Gamalielova učenca: Štefan in Savel iz Tarza.«
»Štefana poznam,« sem mu odgovoril. »Mladenič velikega govorniškega daru, ki gladko in lepo govori grško in ki dobro pozna Sveto pismo, je nenavadno dober do revežev, je poznal Učenika in večkrat poslušal njegovo besedo ter ga ljubi z vsem žarom svojega mladega srca. Onega Savla iz Tarza pa ne poznam.«
»Saj bi ga tudi težko mogel poznati, ker je še precej mlad in je bil vzgojen v šoli v Tarzu. Izraelec je od glave do peta, silen farizej in narodnjak, čeprav je rimski državljan. Ni dolgo tega, kar je prišel sem, kamor ga je privabil Gamalielov sloves. Kakor mi je ta povedal, spada Savel med njegove najodličnejše učence. Odlikuje pa se bolj po svojih spisih kot po svoji zgovornosti.«
Ko sva stopila v Gamalielovo šolo, se je razgovor pravkar začel. Štefan je pričel govoriti z nepremagljivo zgovornostjo in svetopisemski reki so mu kar vreli iz ust. Zares sem ga občudoval.
Ne bom navajal vseh njegovih besed, ampak le izvleček iz njegovega govora: »V prejšnjih časih je Bog večkrat in na razne načine govoril našim očetom po prerokih, nazadnje pa nam je v naših dneh govoril po svojem Sinu, katerega je postavil za dediča vsega, kar je ustvaril. Ta Sin je odsev Očetovega veličanstva in podoba Očetove biti, ki ga brani s svojo mogočno besedo. Ko nas je očistil naših grehov in je umrl ter potem vstal, zdaj sedi na desnici Božjega Veličanstva. In ta Sin, ki je prevzel naše meso, je Jezus Nazarečan, ki so ga naši duhovniki skupaj s pogani dali križati.«
»Potemtakem,« je zaklical Savel, »ti veruješ, da ta Nazarečan ni samo obljubljeni Mesija, ampak da je celo Sin Najvišjega?«
Štefanu je obraz zažarel in odločno je pribil: »Jezus Nazarečan je resnično Mesija, večji od vseh prerokov, večji od Mojzesa, večji od angelov, ker je pač Božji Sin, kateremu je Bog govoril (Ps 2,7): ‘Moj Sin si ti, jaz sem te danes rodil (Ps 110,1). Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog.’ Edinole v njegovem imenu je zveličanje. Stara zaveza je končana, pričela se je nova! Ker pa je prišel med svoje in ga njegovi niso sprejeli, bo njegovo kraljestvo prešlo na pogane ...«
»Na pogane?« je zavpil Savel. »Na one neobrezane pse? Kaj pravite k temu bogokletju?«
Nekaj poslušalcev je začelo mahati in kričati: »Bogokletje! Bogokletje!« Drugi pa so rekli: »Jezus Nazarečan je Božji Sin in se edinole v njegovem imenu moremo zveličati; v njegovem imenu je Peter ozdravil hromega pri Lepih vratih.«
Obe stranki bi se bili prav gotovo še huje sporekli, ko bi jim Gamaliel s svojo veljavo ne ukazal umolkniti, rekoč: »Možje Izraelci, dobro preudarite, kaj nameravate narediti s temi ljudmi! ... Rečem vam: Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če izvirata njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu!«
Razkačen je vstal Savel in zaklical: »To delo ne more biti Božje, jaz ga bom uničil!« Izzivalno je pogledal svojega tovariša Štefana in odšel z dvora naravnost v hišo velikega duhovnika Kajfa.
Ker so romarji že odšli, je Jeruzalem dobil spet vsakdanje lice.
Peter se ni zmenil za grožnje in je vsak dan oznanjal vero v križanega Jezusa, ki je umrl in vstal in ki je samo v njegovem imenu zveličanje. V templju, v shodnicah in v zasebnih hišah so Peter in apostoli učili nove vernike in polagoma gradili Kristusovo Cerkev.
Savla je vsega prevzela izraelska verska vnema in je sklenil ugonobiti nastajajočo Cerkev. Zato je odšel h Kajfu zahtevat, naj zapre in kaznuje te novotarje, ki so tako zmedli versko življenje v Jeruzalemu.
Po prvi polomiji si prestrašeni Kajfa nekaj časa ni upal nič ukreniti, ker se je bal novega poraza. Slednjič pa se je le vdal Savlovi vztrajnosti in vnemi. Sklical je več duhovnikov in saducejev ter po njihovem nasvetu sklenil zdaj Petra in tovariše vreči v ječo. Ker so apostoli vedno hodili v tempelj molit, so jih stražarji lahko prijeli in vsakega posebej vrgli v ječo, da se ljudstvo ne bi razburilo.
Apostoli se niso upirali, zato je le malokdo vedel, da so jih zaprli. V ječi pa so vsi skupaj, kakor navadno, dvigali svoje molitve k Bogu in potem mirno zaspali.
Zgodaj zjutraj pa jih je prebudil angel Gospodov, jim odprl vrata in rekel: »Pojdite, stopite v tempelj in govorite ljudem vse besede tega življenja!«
Kajfa je ponoči slabo spal in pozno vstal. Ukazal je sklicati veliki svet, da bi obsodili apostole. Dopoldne so se zbrali na posvet duhovniki in starešine, katerim je Savel z veliko vnemo dopovedoval, da je te hujskače treba ostro kaznovati.
Kajfa je poslal stotnika tempeljske straže z oddelkom vojakov, naj priženejo obtožence, Savel pa jim je zabičal, naj pazijo, da jim ne uidejo. Gamaliel, ki je bil tudi na posvetu, je miril razboritega Savla: »Sinko, ne razburjaj se toliko zaradi tega! Zapomni si, kar sem vam rekel: ‘Če je to človeško delo, bo razpadlo, če pa je Božje, ga ne bomo mogli uničiti.’«
Savel je nejevoljen odšel in godrnjal: »Otročji starec zmeraj blebeta isto. Bomo že videli, da to ne more biti od Boga ...« Nemirno je pričakoval obtožence. Tedaj je ves bled prihitel častnik tempeljske straže in ne meneč se za Savla, ki ga je vprašal po jetnikih, stopil h Kajfu in mu z razburjenim glasom povedal: »Ječo smo našli skrbno zaklenjeno in straže so stale pred vrati. Toda ko smo odprli, nismo našli v njej nikogar!«
»Kako je to mogoče?« je zavpil Kajfa. »Kdo jim je odprl vrata!? Kaj so počeli stražniki?«
»Tam so bili in tokrat niso spali …«
Kajfa se je spomnil, kako je bilo, ko je vstal Jezus in ga je to še bolj poparilo. Ko si je nekoliko opomogel, je vprašal: »Kje so ti ljudje? Če jih ni v ječi, iščimo jih po vsem Jeruzalemu, dokler jih ne najdemo!«
»Jaz jih bom poiskal!« se je ponudil Savel. »Ukaži, naj mi dajo nekaj vojakov.«
Ko je Savel odhajal, je priskakljal od nekod nekdanji hromec Ozan in zaklical Kajfu: »Glejte! Možje, ki ste jih vrgli v ječo, stoje v templju in učijo ljudstvo!«
Hana je pri teh besedah rekel svojemu zetu Kajfu: »Nova polomija, sinko! To je že druga.«
Strašno slabe volje je veliki duhovnik zavpil: »Pojdite ponje!« Hana pa je dodal: »Privedite jih zlepa. Ne verjamem, da bi se upirali; če pa se bodo, jih raje pustite, da se ljudstvo ne upre.« Kajfu pa je zašepetal na uho: »Pazi, da se ti še tretjič ne izmuznejo.«
––––––––
Kmalu po tem je veselih obrazov vstopilo vseh dvanajst apostolov. Kajfa jih je takoj nahrulil, češ da ga niso ubogali. S Petrom vred so mu soglasno odgovorili. »Boga je treba poslušati bolj kot ljudi. Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na les in usmrtili.«
Kajfa in njegova družba niso vedeli, kaj bi storili. Tedaj je Gamaliel spregovoril svoje zgodovinske besede in v veliko Savlovo jezo sklenil z besedami, ki jih je že večkrat izrekel: »Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Kajti če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.«
Vsi razen Savla so rekli, da jih je treba odpustiti. Tedaj je Kajfa besno zakričal: »Spustim jih, prej pa naj jih bičajo! Tako si bodo zapomnili, kar sem jim ukazal, naj ne govorijo več o tistem človeku!«
Res so jih hudo pretepli. Vendar so apostoli zapustili veliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena. Ljudstvo pa jih je navdušeno sprejelo, ko so spet prišli v tempelj in govorili o Kristusu Jezusu.
Ves togoten je rekel Savel svojim tovarišem: »Ne razumem, kako so ti sleparji prišli iz ječe pri zaprtih in zastraženih vratih …« Te besede je slišal Ozan in mu odgovoril: »Ali se ti ne zdi lažje priti pri zaprtih vratih iz ječe, kot pa ozdraviti od rojstva hromega človeka? Poglej mene in ne čudi se tako zaradi ječe!«
p. M. de Heredia