Drugi dan so
se nadaljevale igre po enakem vrstnem redu, čeprav so dopoldanske dirke bile
bolj akrobatske. Nekateri so stali na drvečem konju, nekateri so se sklanjali z
dirjajočega konja in s tal pobirali predmete, drugi so spet kazali kaj
podobnega. Moram reči, da so vsi bili zelo spretni.
Najslovesnejši
je bil tretji dan, ko so dirkali po grško-rimskem načinu. Tekmovalci so stali
na majhnih vozičkih, s katerih so vodili vsak svojo štirivprego najhitrejših
konj. Ti mladeniči bi bili brez posebne težave dobili glavno darilo pri dirkah
v Antiohiji in celo v samem Rimu.
Popoldne se
je prizor povsem spremenil. Na vrsti so bili pevci in godci.
O pevcih in
odmevalcih sem že govoril, ne pa o godcih. Eni so pihali na dude, drugi na
piščali, rogove in žvegle. Otroci so udarjali na bobniče, cimbale, potresali z
zvončki in kraguljčki, medtem ko so deklice igrale na harfe, lire in citre.
Po koncertu
se je začel ples mladenk, ki so v rokah držale spletene kite cvetja.
»Tako so
plesale mladenke ob sprejemu neveste iz Visoke pesmi,« mi je razlagal očak.
Sedem deklet
je izročilo sedem vencev materam sedmerih nevest med petjem: »Pridite in si
oglejte, hčere sionske, kralja Salomona s krono, s katero ga je kronala njegova
mati na dan njegovo zaroke in na dan veselja za njegovo srce!«
Matere so
sprejele vence in jih pri priči položile vsaka na glavo svoji novoporočeni
hčeri. Nato so neveste z venci na glavi ob svojih ženinih stopile v cerkev, za
njimi pa ves rod. Tu so pevci zapeli 127. psalm: »Blagor njemu, ki se boji
Gospoda in hodi po njegovih potih.«
Ljudstvo je
odgovorilo: »Ko boš užival delo svojih rok, boš srečen in dobro ti bo.«
Zdaj so se v
odgovor spet oglasili pevci: »Tvoja žena bo kakor rodovitna trta ob stenah
tvoje hiše: tvoji sinovi bodo kakor mlade oljke okrog tvoje mize!« In
ljudstvo je odgovorilo: »Tako bo blagoslovljen človek, ki se boji Gospoda!«
Zdaj spet pevci: »Blagoslovi te Gospod s Siona, da boš videl srečo Jeruzalema
vse dni svojega življenja!« Nakar je ljudstvo sklenilo: »In da boš videl
svojih sinov sinove in mir nad Izraelom!« Vsi smo trikrat rekli: »Amen!«
Z očakom in
starešinami na čelu ter v spremstvu otrok, ki so nosili prižgane bakle, je
svatovski sprevod odšel k sedmerim šotorom novoporočencev, medtem ko je
ljudstvo pelo psalm Jonadabovih sinov: »Vate, Gospod, zaupam; ne bom
osramočen vekomaj!«
Pred šotori
so se starši poslovili od svojih poročenih otrok, jih poljubili in počakali, da
je vsaka dvojica stopila v šotor in da je ženin za seboj zagrnil zaveso.
V popolni
tišini smo odšli vsak na svoj dom.
–––––––––––
Drugi dan je
v taboru teklo življenje spet po starem, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Vsaj
zdelo se je tako. Vendar pa mi je sporočil Kvart, ki je povsod vtikal nos, da
vse družine muči vprašanje, ki bi si ga rade razjasnile: Ali je tudi njihov
zakon zakrament? Najprej so se lotili, najbolj ženske, dobrega Sila, naj jim to
pojasni. Ta jim pa ni maral takoj odgovoriti, ne da bi se poprej posvetoval s
Pavlom. Zato smo Jonadab, Sila, Kvart in jaz odšli na goro k Pavlu.
Tukaj pa smo
naleteli na nekaj žalostnega: Pavel se je zvijal v strašnih bolečinah in krčih.
Kljub temu pa nas je sprejel, rekoč: »V tej puščavi mi je Gospod storil
nenavadne dobrote. Tukaj sem slišal
skrivnostne besede, ki jih človeku ni dano povedati. Lahko bi se hvalil s tem,
ne da bi bil nespameten, ker bi govoril resnico. Toda vzdržujem se, da bi ne
mislil kdo o meni več, kakor kar na meni vidi ali od mene sliši. In da bi se
zaradi velikih razodetij ne prevzel, mi je bil dan trn v meso, angel satanov,
da me bije.«
Videli smo,
da hudo trpi. Ko pa mu je malo odleglo, je spet spregovoril: »Trikrat sem prosil Gospoda, da bi od mene
odstopil, ali rekel mi je: ‘Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti
izpopolnjuje.’«
Hoteli smo
mu s čim pomagati, on pa je vljudno odklonil, češ: »Všeč so mi moje slabosti: kadar sem namreč slaboten, takrat sem po
Gospodovi milosti močan. Z veseljem se zato hvalim s svojimi slabostmi, da bi
prišla name Kristusova moč.«
Potem pa je
obrnil pogovor in nas vprašal: »Vi pa niste prišli gledat mojih slabosti. Kaj
torej želite? S čim naj vam ustrežem?«
Tedaj mu je
Sila povedal, zakaj so zaskrbljene dobre Rehabovke. Pavel se je veselo
nasmehnil in odgovoril: »Velik je vaš rod! Gospod Jezus, ki vanj verujete, vas
blagoslavlja. Zakon je od vsega začetka bila pogodba med možem in ženo. Tisti,
ki so pravilno poročeni, so že sklenili zakonsko pogodbo. Ko sta bila oba
krščena, je s krstom njun zakon bil tako povzdignjen, da zdaj predstavlja zvezo
med Kristusom in njegovo Cerkvijo, postal je zakrament. Zato naj se dobre žene
zaradi tega nič ne vznemirjajo! S krstom sta oba prejela milost, da je njun
zakon zdaj posebna predpravica, ki pomeni Kristusovo zvezo s Cerkvijo. Zveze
med Kristusom in Cerkvijo pa ne more predstavljati zveza dveh nevernikov, ki ne
verujeta v Kristusa. Zato vam pravim jaz, ne Gospod: Če ima kak brat neverno
ženo in je ta voljna bivati z njim (potem ko je on bil krščen), naj je ne
odpušča. In če ima katera žena nevernega moža in je ta voljan bivati z njo, naj
ne odpušča moža. Posvečen je namreč mož po ženi in posvečena je neverna žena po
možu, sicer bi bili vaši otroci nečisti, zdaj so pa sveti. Če se pa nevernik
hoče ločiti, naj se loči! V tem primeru brat in sestra nista zasužnjena. Bog
nas je poklical k miru!«
Nismo ga
hoteli več motiti, saj je vprašanje bilo rešeno. Zato smo mi trije s Silom in
Jonadabom odšli nazaj v taborišče, Kvart pa, ki je Pavla imel zelo rad, je
ostal pri njem, za kar se mu je ta prisrčno zahvalil. Zelo mu je ugajala
možatost tega pogana, ki ga je bil krstil Peter, in rad ga je povpraševal po
Rimu, o Rimljanih ter njihovih šegah in navadah.
V taboru so
se zbrale okoli nas poročene žene. Sila je stopil na skalo in jim razložil, kaj
je dejal Pavel, ta izvoljena Gospodova posoda. Vse so s tem soglašale.
Ker se je
Pavel udeleževal pojedin in tudi splošnega veselja, ga je kasneje Kvart
vprašal, kako ocenjuje vso to veselico. Navadno resni mož se je malo nasmehnil
pa takole rekel: »Kadar je človek vesel, je to znamenje njegove čiste vesti.
Zato sem bil zelo vesel zdrave zabave teh novih Kristusovih vernikov. Naj se
veselijo, naj se vesele in še enkrat rečem, naj se veselijo v Gospodu!«
Nato je
rekel meni, ki sem bil s Kvartom: »Tile Rehabovci znajo ceniti evtrapelijo!«
Začuden ga pogledam, ker ga nisem razumel. Pavel se mi je zasmejal in mi
razložil: »Evtrapelija je krepost, ki nas uči, kako naj se veselimo in
zabavamo, da bo prav, saj igre pomagajo k telesnemu, zdravo veselje pa k duševnemu
razvoju. Treba se je tako veseliti, da veselja ne zlorabimo, a se ga tudi ne
smemo farizejsko izogibati.«
p. M.
de Heredia
