27. Nova polomija
Peter je bil pri ljudstvu vsak dan bolj priljubljen, pa tudi drugi apostoli, ki so vsi delali čudovita dela. Drugi izmed dvanajsterice so hodili oznanjat, krščevat in ozdravljat po Judeji, velika prijatelja Peter in Janez pa sta polagoma urejala jeruzalemsko versko občino.
Prav kmalu pa je Peter naletel na ovire, ki jih je bilo treba premagati. Marsikaterega moškega sta mnogoženstvo in ločitev zakona najbolj ovirala, da bi sprejel novi nauk. Mnogoženstvo ni bilo prepovedano, ločitev pa je bila zakonsko dovoljena.
Za prešuštvovanje so imeli le, če se je moški spečal z omoženo žensko. Če pa je poročen mož imel razmerje z neporočeno žensko, tega niso smatrali za prešuštvovanje. Tako so lahko imeli priležnice, ki so služile v hiši, kakor pri poganih sužnje. Če so seveda ženske bile Izraelke, jih niso smeli imeti za sužnje, ker je bil njihov položaj z zakonom urejen.
Če je Izraelec imel eno ali več priležnic in je hotel sprejeti krst, so mu povedali, da bo smel sprejeti to milost samo, če druge ženske odpusti in obdrži le svojo zakonito ženo. Seveda se je marsikdo, ki je prej želel biti krščen, umaknil, ko je slišal za ta pogoj. Nekateri so bili žalostni, drugi pa so se jezili na ta novi nauk in se pridružili sovražnikom Kristusovih vernikov. »Mar ni zapisano v svetih knjigah, da je celo sam kralj David imel več priležnic, da ne govorimo o Salomonu?« Tako so se prepirali, a Peter in tovariši niso odnehali.
Marsikomu je spreobrnjenje preprečila ‘ločitev’. Kot Izraelci so hoteli biti še naprej deležni pravice, ki jim jo je bil dal Mojzes in ki je bila zakonsko uvedena tudi v vsem rimskem cesarstvu. »Čemu nam nalagajo to zoprno omejitev?« je marsikdo godrnjal in zato ni maral sprejeti Kristusovega nauka.
Zakon je Izraelcem prepovedoval jemanje obresti in oderuštvo, a samo v trgovanju z Izraelci samimi, ne pa v kupčijah s pogani. Tako so si Izraelci zakon tudi na splošno razlagali. Iz tega so nastajale spet velike težave, če so prosili za krst Judje, ki so se ukvarjali z oderuštvom pri menjavanju denarja, ali pa so za posojila poganom jemali visoke obresti.
O tem sem se dosti pogovarjal z Zahejem in drugimi cestninarji. Zahej mi je rekel: »Dostikrat je lažje odpustiti priležnice kakor povrniti krivično blago. Po Učenikovi milosti sem jaz zmogel oboje in poslej imam le mater svojih otrok.«
To so bile težave, ki so izvirale iz starih navad. Z ozirom na vero pa so bile težave včasih še večje. Ob velikih čudežih, ki jih je storil in ki jim je bilo priča toliko ljudi, pač ni bilo preveč težavno verovati, da je Jezus obljubljeni Mesija. Pa četudi bi tega ne verjeli, jim je bil Jezus vsaj prerok, največji izmed vseh. A verovati, da je ta Jezus, ki so ga mnogi poznali kot tesarjevega sina, v resnici Božji Sin, to je za marsikaterega bila neumnost, pravo bogokletje. Zlasti pa še, ker je bila tu obsežena tudi vera v Sveto Trojico, kar se je Judom zdelo kot vera v tri Bogove, kar po njihovem ugonablja vero v enega samega Boga, temeljno versko resnico izraelskega ljudstva. Popolnoma pa jih je končno zmedlo še dejstvo, da je Jezus umrl na križu kot zločinec.
Ko zdaj – čez sto let – premišljujem o teh težavah, ki so se mi zdele nepremagljive, vidim v pokristjanjenju toliko svojih izraelskih rojakov ogromno delo, ki so ga opravili Peter in njegovi tovariši, ki jih je navdihnil in podprl Sveti Duh. Sicer si ni mogoče razložiti, da je vendarle toliko ljudi sprejelo krščanstvo v narodu, ki je tako trdovraten kot naš.
O vseh teh težavah so se pogovarjali Izraelovi duhovniki in so se o njih ognjevito prerekali tudi v najbolj znameniti jeruzalemski šoli, ki jo je vodil stari Gamaliel, imenovan tudi veliki Rabban. On je bil naslednik slavnega Hilela, ki je to šolo tudi ustanovil.
V svojih zapiskih imam zabeleženo zanimivo obravnavo v tej šoli, ki sem jo takrat sam poslušal. Nikodem, ki je bil Gamalielov sorodnik in pristaš njegove šole, me je nekoč povabil: »Vem, da te zanima vse, kar se nanaša na Učenikov nauk. Bi hotel poslušati, kako bodo to obravnavali v Gamalielovi šoli?«
»Seveda! Prav zanimalo me bo, kako bodo mladi farizeji govorili proti. Sklepam namreč, da so nam vsi nasprotni.«
»V tem se motiš, dragi Ben Hered! Med Gamalielovimi učenci so namreč res zagrizeni nasprotniki Jezusovega nauka, a so tudi goreči zagovorniki Sina Božjega. Danes si bosta stopila nasproti dva najslavnejša Gamalielova učenca: Štefan in Savel iz Tarza.«
»Štefana poznam,« sem mu odgovoril. »Mladenič velikega govorniškega daru, ki gladko in lepo govori grško in ki dobro pozna Sveto pismo, je nenavadno dober do revežev, je poznal Učenika in večkrat poslušal njegovo besedo ter ga ljubi z vsem žarom svojega mladega srca. Onega Savla iz Tarza pa ne poznam.«
»Saj bi ga tudi težko mogel poznati, ker je še precej mlad in je bil vzgojen v šoli v Tarzu. Izraelec je od glave do peta, silen farizej in narodnjak, čeprav je rimski državljan. Ni dolgo tega, kar je prišel sem, kamor ga je privabil Gamalielov sloves. Kakor mi je ta povedal, spada Savel med njegove najodličnejše učence. Odlikuje pa se bolj po svojih spisih kot po svoji zgovornosti.«
Ko sva stopila v Gamalielovo šolo, se je razgovor pravkar začel. Štefan je pričel govoriti z nepremagljivo zgovornostjo in svetopisemski reki so mu kar vreli iz ust. Zares sem ga občudoval.
Ne bom navajal vseh njegovih besed, ampak le izvleček iz njegovega govora: »V prejšnjih časih je Bog večkrat in na razne načine govoril našim očetom po prerokih, nazadnje pa nam je v naših dneh govoril po svojem Sinu, katerega je postavil za dediča vsega, kar je ustvaril. Ta Sin je odsev Očetovega veličanstva in podoba Očetove biti, ki ga brani s svojo mogočno besedo. Ko nas je očistil naših grehov in je umrl ter potem vstal, zdaj sedi na desnici Božjega Veličanstva. In ta Sin, ki je prevzel naše meso, je Jezus Nazarečan, ki so ga naši duhovniki skupaj s pogani dali križati.«
»Potemtakem,« je zaklical Savel, »ti veruješ, da ta Nazarečan ni samo obljubljeni Mesija, ampak da je celo Sin Najvišjega?«
Štefanu je obraz zažarel in odločno je pribil: »Jezus Nazarečan je resnično Mesija, večji od vseh prerokov, večji od Mojzesa, večji od angelov, ker je pač Božji Sin, kateremu je Bog govoril (Ps 2,7): ‘Moj Sin si ti, jaz sem te danes rodil (Ps 110,1). Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog.’ Edinole v njegovem imenu je zveličanje. Stara zaveza je končana, pričela se je nova! Ker pa je prišel med svoje in ga njegovi niso sprejeli, bo njegovo kraljestvo prešlo na pogane ...«
»Na pogane?« je zavpil Savel. »Na one neobrezane pse? Kaj pravite k temu bogokletju?«
Nekaj poslušalcev je začelo mahati in kričati: »Bogokletje! Bogokletje!« Drugi pa so rekli: »Jezus Nazarečan je Božji Sin in se edinole v njegovem imenu moremo zveličati; v njegovem imenu je Peter ozdravil hromega pri Lepih vratih.«
Obe stranki bi se bili prav gotovo še huje sporekli, ko bi jim Gamaliel s svojo veljavo ne ukazal umolkniti, rekoč: »Možje Izraelci, dobro preudarite, kaj nameravate narediti s temi ljudmi! ... Rečem vam: Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če izvirata njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu!«
Razkačen je vstal Savel in zaklical: »To delo ne more biti Božje, jaz ga bom uničil!« Izzivalno je pogledal svojega tovariša Štefana in odšel z dvora naravnost v hišo velikega duhovnika Kajfa.
Ker so romarji že odšli, je Jeruzalem dobil spet vsakdanje lice.
Peter se ni zmenil za grožnje in je vsak dan oznanjal vero v križanega Jezusa, ki je umrl in vstal in ki je samo v njegovem imenu zveličanje. V templju, v shodnicah in v zasebnih hišah so Peter in apostoli učili nove vernike in polagoma gradili Kristusovo Cerkev.
Savla je vsega prevzela izraelska verska vnema in je sklenil ugonobiti nastajajočo Cerkev. Zato je odšel h Kajfu zahtevat, naj zapre in kaznuje te novotarje, ki so tako zmedli versko življenje v Jeruzalemu.
Po prvi polomiji si prestrašeni Kajfa nekaj časa ni upal nič ukreniti, ker se je bal novega poraza. Slednjič pa se je le vdal Savlovi vztrajnosti in vnemi. Sklical je več duhovnikov in saducejev ter po njihovem nasvetu sklenil zdaj Petra in tovariše vreči v ječo. Ker so apostoli vedno hodili v tempelj molit, so jih stražarji lahko prijeli in vsakega posebej vrgli v ječo, da se ljudstvo ne bi razburilo.
Apostoli se niso upirali, zato je le malokdo vedel, da so jih zaprli. V ječi pa so vsi skupaj, kakor navadno, dvigali svoje molitve k Bogu in potem mirno zaspali.
Zgodaj zjutraj pa jih je prebudil angel Gospodov, jim odprl vrata in rekel: »Pojdite, stopite v tempelj in govorite ljudem vse besede tega življenja!«
Kajfa je ponoči slabo spal in pozno vstal. Ukazal je sklicati veliki svet, da bi obsodili apostole. Dopoldne so se zbrali na posvet duhovniki in starešine, katerim je Savel z veliko vnemo dopovedoval, da je te hujskače treba ostro kaznovati.
Kajfa je poslal stotnika tempeljske straže z oddelkom vojakov, naj priženejo obtožence, Savel pa jim je zabičal, naj pazijo, da jim ne uidejo. Gamaliel, ki je bil tudi na posvetu, je miril razboritega Savla: »Sinko, ne razburjaj se toliko zaradi tega! Zapomni si, kar sem vam rekel: ‘Če je to človeško delo, bo razpadlo, če pa je Božje, ga ne bomo mogli uničiti.’«
Savel je nejevoljen odšel in godrnjal: »Otročji starec zmeraj blebeta isto. Bomo že videli, da to ne more biti od Boga ...« Nemirno je pričakoval obtožence. Tedaj je ves bled prihitel častnik tempeljske straže in ne meneč se za Savla, ki ga je vprašal po jetnikih, stopil h Kajfu in mu z razburjenim glasom povedal: »Ječo smo našli skrbno zaklenjeno in straže so stale pred vrati. Toda ko smo odprli, nismo našli v njej nikogar!«
»Kako je to mogoče?« je zavpil Kajfa. »Kdo jim je odprl vrata!? Kaj so počeli stražniki?«
»Tam so bili in tokrat niso spali …«
Kajfa se je spomnil, kako je bilo, ko je vstal Jezus in ga je to še bolj poparilo. Ko si je nekoliko opomogel, je vprašal: »Kje so ti ljudje? Če jih ni v ječi, iščimo jih po vsem Jeruzalemu, dokler jih ne najdemo!«
»Jaz jih bom poiskal!« se je ponudil Savel. »Ukaži, naj mi dajo nekaj vojakov.«
Ko je Savel odhajal, je priskakljal od nekod nekdanji hromec Ozan in zaklical Kajfu: »Glejte! Možje, ki ste jih vrgli v ječo, stoje v templju in učijo ljudstvo!«
Hana je pri teh besedah rekel svojemu zetu Kajfu: »Nova polomija, sinko! To je že druga.«
Strašno slabe volje je veliki duhovnik zavpil: »Pojdite ponje!« Hana pa je dodal: »Privedite jih zlepa. Ne verjamem, da bi se upirali; če pa se bodo, jih raje pustite, da se ljudstvo ne upre.« Kajfu pa je zašepetal na uho: »Pazi, da se ti še tretjič ne izmuznejo.«
––––––––
Kmalu po tem je veselih obrazov vstopilo vseh dvanajst apostolov. Kajfa jih je takoj nahrulil, češ da ga niso ubogali. S Petrom vred so mu soglasno odgovorili. »Boga je treba poslušati bolj kot ljudi. Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na les in usmrtili.«
Kajfa in njegova družba niso vedeli, kaj bi storili. Tedaj je Gamaliel spregovoril svoje zgodovinske besede in v veliko Savlovo jezo sklenil z besedami, ki jih je že večkrat izrekel: »Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Kajti če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.«
Vsi razen Savla so rekli, da jih je treba odpustiti. Tedaj je Kajfa besno zakričal: »Spustim jih, prej pa naj jih bičajo! Tako si bodo zapomnili, kar sem jim ukazal, naj ne govorijo več o tistem človeku!«
Res so jih hudo pretepli. Vendar so apostoli zapustili veliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena. Ljudstvo pa jih je navdušeno sprejelo, ko so spet prišli v tempelj in govorili o Kristusu Jezusu.
Ves togoten je rekel Savel svojim tovarišem: »Ne razumem, kako so ti sleparji prišli iz ječe pri zaprtih in zastraženih vratih …« Te besede je slišal Ozan in mu odgovoril: »Ali se ti ne zdi lažje priti pri zaprtih vratih iz ječe, kot pa ozdraviti od rojstva hromega človeka? Poglej mene in ne čudi se tako zaradi ječe!«
p. M. de Heredia
Ni komentarjev:
Objavite komentar