Prihod Besede in Očeta v dušo

Kaj pomeni prihod Besede k duši? Da jo pouči v modrosti. Kaj pomeni Očetov prihod? Da jo napolni z ljubeznijo do modrosti, tako da duša more reči: »Vzljubila sem njeno lepoto« (Mdr 8,2). Očetu je lastno, da ljubi; zato vlita ljubezen dokazuje, da je Oče prišel. Kaj bi pouk naredil brez ljubezni? Napihnil bi. Kaj ljubezen brez znanja? Motila bi se (št. 69,2).
Mar ljubezen ne odstranja grehe? Pa še kako! Bral sem, da pokrije veliko grehov. Pa vprašam: ali ni zmožna ali zadostna, da podre in poniža sleherni napuh oči in srca? Prav gotovo, saj se ljubezen ne ponaša, ne napihuje. Če bi torej Gospod Jezus blagovolil priti k meni, ali bolje, vame, ne z ljubosumnostjo srca, tudi ne z jezo, ampak v ljubezni in v duhu krotkosti, ljubosumen name z Božjo ljubosumnostjo – kajti kaj je Bogu tako lastno kakor ljubezen? – saj je Bog sam ljubezen – če bi, pravim, prišel v takem razpoloženju, bi jaz tudi iz tega spoznal, da ni sam, ampak da je z njim prišel tudi njegov Oče. Kaj je namreč tako očetovsko? Zato se ne imenuje samo Oče Besede, ampak tudi Oče usmiljenja, ker je v njegovi naravi, da se vedno usmili in prizanaša.
Če bom čutil, da se mi odpira čut za razumevanje Svetega pisma, ali da mi modre besede nekako vrejo iz srca, ali da se mi v luči, vliti mi od zgoraj, razodevajo skrivnosti, ali da se mi zanesljivo odpre nebo kot neka brezdanja globočina in da mi od zgoraj priteka obilnejši dež premišljevanja, ne bom dvomil, da je Ženin tukaj. Lastnina Besede je vse to bogastvo in iz njegove polnosti ga prejemamo.
In če bi se hkrati razlila vame neka ponižna, a plodna in globoka predanost, tako da bi ljubezen do spoznane resnice rodila v meni neko nespravljivo sovraštvo do nečimrnosti, tako da bi me vednost ne napihnila ali da se zaradi pogostnih obiskov ne bi prevzel, takrat bi naravnost čutil, da se z menoj dogaja nekaj očetovskega in prav nič ne bi dvomil, da je Oče pri meni.
Če pa bom vztrajal v prizadevanju, da kolikor le morem, tem Božjim darovom vedno odgovarjam z njih vrednimi čustvi in dejanji, in če Božja milost v meni ne bo ostala prazna, se bo pri meni tudi nastanil tako Oče, ki hrani, kakor Beseda, ki poučuje (št. 69,6).

sv. Bernard.