Veren človek, ki komu kaj več pomeni, ki je zanj avtoriteta, je to tudi na verskem področju. Friderik Ozanam (+ 1853), ustanovitelj Vincencijevih konferenc, je še kot študent doživljal versko krizo. Nekoč je stopil v neko pariško cerkev. Tam je videl, kako slavni fizik, njegov profesor André Marie Ampère (+ 1836), moli rožni venec. Nenavadno srečanje s tem slavnim učenjakom v cerkvi je na mladega Friderika tako vplivalo, da so zginili vsi njegovi verski dvomi in težave. Pozneje je rekel: "Molek v Ampèrovih rokah je zame pomenil več kakor tisoč pridig."
Kdor je s kom prijateljsko povezan, nanj vpliva tudi v verskem oziru. Francoski pisatelj Léon Bloy (+1917) je zapisal: "Zgodaj sem izgubil vero; vihar prirojenih strasti je prinesel vse drugo. Dolga leta so se v meni kopičile slabosti: napuh in počutnost, lenoba, zavist, prezir, sovraštvo. V neki dobi je bilo sovraštvo do Jezusa in njegove Cerkve edina misel mojega srca. To je bila moja najmočnejša in najbolj žgoča strast."
Léonov starejši prijatelj pesnik Barbey d'Aurevilly (+ 1889), ki je šel vsako nedeljo k maši in se je z Léonom veliko pogovarjal o veri, je nehote vplival na mlajšega prijatelja. Predsodki zoper vse Božje so padali drug za drugim. Léon je začel ceniti, kar je cenil njegov prijatelj. Predmet sovraštva je tako postal predmet njegove ljubezni. Léon je spet začel hoditi v cerkev in k zakramentom. Resno se je trudil za premagovanje neurejenih strasti. Postal je globoko veren.
Iskalci Boga iščejo opore v močnih verskih osebnostih. Dne 25. junija 1905 sta dva mlada strastna iskalca resnice in Boga, Jacques Maritain (+ 1973), sin protestantskih staršev, in njegova žena Raisa, Judinja, obiskala na griču Montmartru v Parizu globoko vernega Léona Bloya. Očarana sta bila od njegovih romanov, v katerih je bičal napake tedanjega časa. Ko sta prišla domov, sta zapisala:
"Ne da se povedati, kaj vse nama je razodel v nekaj besedah, še bolj pa po tem, kar je nevidno in neslišno izžarevala njegova tako samosvoja osebnost: krščansko ljubezen, usmiljenje in strah, kaj bo z nama – sploh nedopovedljiva čustva, ki so tega izrednega človeka prevzemala, ko je videl najini ubogi, goli, blodeči duši. Že nekaj minut potem, ko sva prestopila prag njegovega bornega stanovanja, se je nekaj prav na dnu najinih src porušilo. Brez vseh dokazov sva spoznala, da na svetu ni nič večjega, kakor biti svetnik, brezpogojen kristjan. Spričo tega je vse drugo nič."
Ni komentarjev:
Objavite komentar