Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 25. avgust 2013

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV - 31. Zaročenca


»Dragi moj Ben Hered,« me je ogovoril Jonadab. »Ker zdaj tukaj nimaš posebnih opravkov, bi rad, da bi z otrokoma prišel na Sinaj. Boš videl, kako lepo je že urejeno tvoje bivališče. Zdaj je v Arabiji najlepši letni čas in ves moj rod je zbran pod Sveto goro.«

»Prav rad bom prišel in tudi otroka bom vzel s seboj. Vesela bosta, če bosta mogla počitnice preživeti pri tebi in tvojem rodu. Rada jezdita; zdaj imata sijajno priliko, da se dobro naučita pri tako izvrstnih učiteljih.«

»Pa tudi ti,« je nadaljeval Jonadab, »boš lahko pregledoval, urejal in si zapisoval pisma, ki so ti jih prinesli tvoji uslužbenci od vsepovsod ... Sicer pa,« in očak se je nasmehnil, »sem te prišel nekaj prosit.«

»Karkoli želiš,« sem mu naglo odgovoril. »S čim bi ti mogel ustreči!«

»Meni prav za prav ne, pač pa mojemu vnuku Jonadabu III., čeprav bi bil tudi jaz zelo počaščen.« Smehljaje si je gladil svileno, belo brado.

»Tebi in tvojim sem od srca rad na voljo.«

Tedaj je očak vstal, se mi globoko priklonil in prav slovesno spregovoril: »Mislim na tvojo hčerko Rahelo.«

Kajpada sem pri tisti priči razumel, za kaj gre. Ko pa sem stoletnega starčka videl pred seboj globoko sklonjenega, sem se zmedel, čeprav me sicer redko kdaj kaj spravi v zadrego. V svoji zmedi sem tudi jaz brž vstal, a Jonadab je ostal še naprej globoko sklonjen.

Rekel sem mu: »Prosim te, sedi!«

»Ne sedem, dokler ti sedeč ne slišiš moje prošnje …«

Nič ni pomagalo. Moral sem sesti, na kar je on spregovoril: »Rabi Ben Hered, očak Rehabovcev Jonadab ti izreka tole prošnjo: V svojem imenu, v imenu svojega sina Jonadaba II., v imenu svojega vnuka Jonadaba
III. in v imenu vseh poglavarjev našega rodu te vprašam: Ali si pripravljen dati roko svoje hčere Rahele (in se je še spoštljiveje priklonil) mlademu Jonadabu III., ko ti sporočim pogoje za to zvezo?« V pričakovanju odgovora je očak umolknil.

Nato sem kar se da slovesno odgovoril: »Častiti očak Rehabovcev! Pripravljen sem dati roko svoje hčere Rahele, brž ko bom slišal tvoje pogoje, ki že vnaprej vem, da bodo nad vse častni.«

»Hvala ti, rabi,« je odvrnil Jonadab, »ker si mi pritrdilno odgovoril. Pogoji pa, ki so jih odobrili vsi poglavarji našega rodu, so naslednji: Najprej ugotovi, kako utripa srce tvoje hčere in poizvedi, ali je njeno srce še prosto in ni že navezano na koga drugega, čeprav še na skrivaj.

Če je še prosta, ji takoj naznani ime in pogoje njega, ki si želi njene roke, Jonadaba III., prihodnjega vrhovnega poglavarja Rehabovcev.

Če bo privolila v to zvezo, ne da bi ji ti delal najmanjšo silo, ji povej, ker ni živela med nami in ker ne pozna naših šeg in navad, kako želimo, da bi brez vsakršne obveznosti preživela v našem rodu šest mesecev, in sicer po naše, pod varstvom moje žene in moje snahe, matere mojega vnuka.

Če bo po preteku tega časa, ko bo imela priložnost spoznati svojega bodočega moža, še zadovoljna, bom to sporočil glavarjem, na kar bo po običajih našega rodu najslovesnejša zaroka.«

Nato se mi je spet globoko priklonil, rekoč: »Pričakujemo tvojega odgovora!« ter slovesno odšel v spremstvu glavarjev, ki so ga pričakovali pred vrati. Jaz pa sem bil tako zmeden, da niti vstal nisem.

»Hudirja, domine! To je bilo pa zares slovesno in po pravici! Je res prav resna zadeva, če hočejo sprejeti v svoj rod tujko za ženo svojega bodočega poglavarja!« je spregovoril Kvart, ki je takoj nato vstopil. »Ne zameri mi, ampak slišal sem vse.«

»Ravno prav si prišel. Svetuj mi, kaj naj storim.«

»Prepričan sem, da ne dvomiš, kako je ta zveza za tvojo hčer prav primerna.«

»Seveda ne dvomim! Ampak, le kako naj zdaj uganem, za koga bije hčerino srce! Ko bi še živela njena mati!«

»Ne žalosti se, domine! Kar je minilo, je minilo …«

»Že prav, ampak, kaj naj storim?«

»Samo hipec počakaj, pa boš imel rešitev, mnogo lažje, kakor si misliš,« mi je odgovoril Kvart in odhitel iz sobe.

Jonadabova resnost me je vsega zmedla. Vpričo tega očaka sem se zdel sam sebi kot otrok. V tem se je vrnil Kvart, za njim pa je prišla Marta.

»Domine, kar Marti vse povej, pa bo ona pri tvoji hčeri prevzela materino vlogo.«

Takoj sem razumel pametni Kvartov načrt in velik kamen se mi je odvalil od srca. Brez ovinkov sem povedal Marti, kaj se je zgodilo. Smehljaje se me je poslušala.

Ko sem končal, mi je rekla: »Dragi rabi, kar vidno ti pomagajo nebesa. Jonadab je odlična partija za Rahelo, a srce tvoje hčere ...«

Nagrbančil sem čelo in brž vprašal: »Je že oddano komu?«

»Ne, rabi, nič se ne boj! Že dalj časa je oddano mlademu Jonadabu.«

»Je to mogoče? Da je moja hči že zaljubljena vanj?«

»Seveda je, a ona tega še niti ne ve, pač pa jaz. Deklica se niti ne zaveda, da ji je srce že oddano Jonadabu. Mar nisi opazil, da nam mladi Jonadab vselej kaj prinese v dar, kadar Rehabovci pridejo iz puščave? Ne veš, kako je Rahela vesela, ker nam Jonadab prinaša tista darilca. In kaj bi govorila, kako se veseli šele on, ko tvoja hči darilca sprejema. Z eno besedo: od strani tvoje hčere ne bo nobenih ovir,« je smeje se zaključila Marta.

»Torej to takoj sporočim očaku … »

»Ne počenjaj mi takšnih neumnosti!« se je razvnel Kvart. »Saj si sam videl, kako resno starček obravnava to zadevo. Tvoja prenagljenost bi mu bila kaj malo všeč.«

»Mislim, da imaš prav. Ampak – kaj naj tedaj storim?«

»Najmanj osem dni odlašaj z odgovorom. S hčerjo hodi v tempelj molit, da te bodo Rehabovci videli z njo. Pogovarjaj se z njo, kakor bi jo kaj spraševal ali kakor bi jo skušal pregovoriti. Raheli pa seveda o vsem tem ne zini niti besedice! Saj bi se sirotica prestrašila takšne slovesnosti. Ali se mar ti nisi?«

»Prav imaš!« sem se nasmehnil. »Ampak, nazadnje bom moral hčer vendarle vprašati.«

»Čez en teden, ne prej. Marta bo pomagala in tvoja hči nam bo brez besed razodela svoje želje.«

In tako sem tudi storil. Večkrat sem tako ukrenil, da so me Rehabovci videli zunaj z Rahelo. Zelo resno sem se pogovarjal z njo. Konec tedna mi je Marta pripeljala hčer in mi vpričo Kvarta kar tako mimogrede rekla: »Rabi, zdaj boš pa že moral začeti misliti na to, kako boš Rahelo omožil, saj je že pravo dekle.«

Rahela je zardela, jaz pa sem se zasmejal: »Marta, mislim, da imaš prav.« A Kvart je dodal: »Katerega ji pa izberemo za moža? Biti mora postaven mladenič, ves moški in prav prikupen, kakršen je na primer Jonadab.«

Uboga Rahela je vsa zardela skrila obrazek Marti na prsi. Tedaj sem jo pritegnil k sebi in ji rekel: »Bi ti bil Jonadab všeč, hčerka? Meni bi bil zelo všeč.« Hčerka me je namesto odgovora začela objemati.

Kvart se je pa oglasil: »Torej vedi, da je stari Jonadab prišel k tvojemu očku prosit tebe za zakon s svojim vnukom …«

Rahela me je spet objela in začela od veselja jokati. Zelo nežno ji je zdaj rekla Marta: »Ti je všeč? Kaj ne, da ti je? Ne bodi neumna, pa mi po tihem povej!«

In moja hčerka je prislonila ustnice Marti na uho in ji zašepetala odgovor.

»Tako torej,« sem povzel, »zdaj pa pojdem to sporočit očaku, ki že več dni pričakuje odgovora, kakor tudi mladi Jonadab. Pojdemo na Sinaj, kjer bomo preživeli prav prijetne počitnice. Ti boš tam spoznavala rehabovske šege in navade. Če ti bodo všeč, se bo vse drugo uredilo. Si zadovoljna?«

Z novimi hčerinimi poljubi je bila zadeva s te strani urejena. Marta je objela Rahelo, na kar smo nemudoma odšli novico povedat Mirjam. Ta je mojo hčerko pobožala in poljubila, odobrila zaroko in jo blagoslovila.

»Zdaj te pa zares čaka naloga, da to sporočiš Jonadabu,« se mi je smejal Kvart.

»Uganil si moje misli. Kaj naj pa zdaj storim?«

»Še danes pošlji Jonadabu prav spoštljivo sporočilo, v katerem ga prosi, da bi te jutri dopoldne sprejel v svojem šotoru. Njegov odgovor bo seveda pritrdilen. Jutri pa v spremstvu častitljivega Samuela in celega tropa služabnikov ter prav lepo oblečen odidi k očakovemu šotoru. Služabniki in jaz z njimi bomo ostali pred vrati. Vstopila bosta le vidva s Samuelom.«

»In potem?«

»Potem si boš pa že sam pomagal!« se mi je zasmejal Kvart.

Tako je tudi bilo. Ampak noč sem prečul brez spanca, ker sem se bal, da se osmešim. Hvala Bogu, vse se je prav lepo izteklo. Le potem doma, ko sva bila sama, bi Kvart skoraj od smeha počil, tako se je norčeval iz moje slovesne drže. In mislim, da se mi bo smejal tudi, kdor bo to bral ...

––––––––––

Že čez nekaj dni je iz Jeruzalema odrinila karavana proti puščavi. Marta je spremljala mojo hčer. Obe sta jezdili na mogočni kameli. Vsi drugi pa smo rajši jezdili na konjih v spremstvu Rehabovcev. Očak je bil ves srečen, kaj pa šele ženin! Ta se ni ganil od kamele, na kateri sta sedeli obe ženski, edini v vsej karavani.

Naš prihod na Sinaj je bil pravcato zmagoslavje, ker je očak že vnaprej sporočil, da prihajamo. Ko sta Marta in Rahela stopili s kamele, sta ju sprejeli očakova žena in ženinova mati v spremstvu vseh drugih žensk iz rodu. Dekleta pa so kar obsula s cveticami bodočo ženo mladega Jonadaba.

Čez dva tedna je Rahela postala že prava Rehabovka v veliko presenečenje in zadovoljstvo Sare, žene častitega očaka, ki mi je rekel: »Dragi moj rabi, tvoja hčerka je prava lepotica. Pridobila si je že srca vseh naših mladenk, poročene ženske jo cenijo, Rehabovci pa spoštujejo. Najbolj pa jo ima rada njena bodoča tašča Noemi, ki jo že kar razvaja.«

»V veliko veselje in zadoščenje mi je, da se moja hčerka tako lepo obnaša. Upam, da bo vredna nekoč postati žena rehabovskega očaka.«

A tudi sam sem bil srečen med temi ljudmi tako čistih običajev in navad in kateri so se že spreobrnili h Kristusovemu nauku. Po mojem je bil rehabovski rod vzor, kakšno naj bo pravo krščansko občestvo.

Jonadab je že prve dni zaprosil Petra, naj mu pošlje koga izmed svojih učencev, ki bi imel največ pravega duha, da bi prebival med rodom, da bi ljudi učil in bi jih med rehabovskimi mladci vzgojil nekaj, ki bi bili vredni, da bi Peter nanje položil roke. Po Božjem navdihu je Peter to nalogo izročil Silu, ki je poznal Kristusa in je bil res mož pravega apostolskega duha.

Med Rehabovci je Sila našel za svojo misijo že čudovito pripravljena tla. V tem rodu je bil farizejski duh popolnoma neznan. In od tistega dne, odkar so glavarji z množico možakov sprejeli sveti krst in je nanje prišel Sveti Duh, so z dušo in telesom začeli služiti Kristusu, prvi s svojim zgledom sam častiti očak.

Prvič me je Jonadab peljal v osrednje poslopje, kjer je bila shodnica, kakor sem že drugje enkrat omenil. Presenečen sem opazil na koncu dvorane oder, na njem pa oltar, nad njim pa velik križ. Udeležil sem se večerne pobožnosti. Peli so psalme, na koncu pa je otroški zbor zapel Oče naš.

Ko smo odhajali iz shodnice, v kateri so se zdaj zbirali verniki, je bila že noč in zvezde so sijale na temnem puščavskem nebu. Jonadab je opazil, kako me je ta pogled prevzel, pa mi je rekel: »Stopiva gor na obronke Svete gore, od koder bova bolje videla nebesni svod.«

Molče sem stopal za njim, dokler se nisva usedla na skalo. Tedaj je spregovoril: »Rabi, ne neham se zahvaljevati Bogu, ker mi je ohranil življenje, da sem spoznal in poslušal nebeškega Učenika, in pa, da sem z Božjo in Silovo pomočjo mogel vzgojiti naše občestvo, kjer so zdaj vsi eno srce in ena duša ... V tem vidim nebeško plačilo za čiste običaje našega rodu. Že takrat, ko si bil prvič med nami, si lahko opazil, kako spodobno žive moji ljudje, ki po naročilu našega očeta Rehaba niso nikoli pokusili opojne pijače. Zdaj pa, ko pijejo iz posvečenega keliha, se Rehabovci vzorno vedejo.« Očaku se je glas od ganjenosti tresel, pa tudi jaz sem bil vzhičen.

Nato pa je z drugim glasom spregovoril: »Drugi Božji blagoslov pa je, da je bila tvoja hči Rahela izbrana za ženo mojega vnuka. Nam je bil zakon vedno nadvse svet. Drugod jim je ženitovanje le priložnost za požrtijo, mož pa more nazadnje dati ženi ločitveni list, če se jo je naveličal. Mi pa po Božji dobroti nikoli nismo poznali mnogoženstva, še mnogo manj pa poznamo ločitev. Zato smo veseli besed, s katerimi je Jezus po pravici grajal Izraelovo trdosrčnost glede ločitve: ‘Ali niste brali, da je Stvarnik na začetku ustvaril človeka kot moža in ženo ter rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje. Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žena, od začetka pa ni bilo tako.’ Zato se zahvaljujem Bogu, da sem bil rojen v tem svojem rodu.

Hočem torej, da se zakon med tvojo hčerjo in mojim vnukom kar najslovesneje sklene, saj bo morebiti to ženitovanje zadnje, ki ga bodo videle moje oči. Želim, da bi ta zakon bil vzor zakonov med Kristusovimi verniki. Čez šest mesecev bo zaroka, čez eno leto pa poroka! Da bi me le Bog ohranil dotlej pri življenju!«

––––––––––

Tako se je tudi zgodilo. Preden sem čez šest mesecev odšel, smo slavili zaroko vpričo vseh častitih rehabovskih glavarjev, ki so podpisali listino.

Jaz sem se s Kvartom in Marto moral vrniti v Jeruzalem. Hčerko Rahelo sem prepustil dobremu varstvu Sare in Noemi v upanju, da se bom spet vrnil, ko bo minilo dogovorjeno leto.

»Kaj pa Rafaelček?« se mi je nasmehnil Kvart.

»Z nami pojde!« sem mu odvrnil. Ko sem potem to omenil sinu, je menil, da bi bilo bolje, da bi ostal pri Jonadabu, če mu dovolim, ker ga ima Jonadab zelo rad in ker mu ugaja življenje tukaj. »Sicer pa,« je še rekel, »bi bil tukaj pri svoji sestri.«

Nisem mu mogel oporekati in sem mu rad dovolil, s čimer je bil prav zadovoljen.

Ob slovesu je bil Rafaelček bolj vesel, kakor bi ob slovesu smel biti. Kvart, ki je mladca opazoval, je k temu pripomnil: »Ni čudno, ko je pa še mlad in poln življenja. Nomadsko življenje ga gotovo zelo mika. Sicer pa,« je dodal Kvart in pomežiknil, »mislim, da ima očak še kakšno vnukinjo, ki …« Oba sva se zasmejala in spodbodla konje.

Ni komentarjev:

Objava komentarja