Br. Elred Jeneš, na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 2017, si v cistercijanskem samostanu v Stični izpovedal redovniške zaobljube za tri leta. Kako gledaš na te zaobljube?
Na zelo različne načine. So velika milost in
naslednji korak na poti k Bogu. Hkrati pa so izziv, ki se na trenutke zdi
skoraj nemogoč.
Misliš, da je težko biti
cistercijan? Kaj je bilo v času enoletnega noviciata zate najtežje?
Ne bi rekel. Saj je že Jezus dejal: “Moj jarem
je prijeten in moje breme je lahko” (Mt 11,30). Seveda bi bilo tako življenje
težko, če bi se ga človek loteval sam. Toda z Božjo pomočjo ni nič težko. Je pa
življenje po zaobljubah in Benediktovem pravilu na trenutke zahtevno, naporno,
...
Najtežje? Bi rekel da prvi meseci. Sam sem
dokaj vase zaprt tip človeka. Zato imam kar nekaj težav z navezovanjem stikov z
ljudmi, ki jih ne poznam. In ko prideš v samostan, kjer nikogar ne poznaš, zna
to biti težava.
Zdaj boš obiskoval
Teološko fakulteto v Ljubljani, ker želiš postati duhovnik. Kako si
predstavljaš teološki študij?
Glede na stanje, ki smo mu priča v zadnjih
letih, bi rekel, da je morda nekoliko preveč študijsko in premalo formativno,
kar pa za redovnike in menihe ni tolikšna težava, kot je pri škofijskih
duhovnikih, saj je vendarle vsa začetna pot pri vstopu v katerikoli red
namenjena formaciji. Seveda je namen študija podati znanje, a nekako dobivam
vtis, da se morda preveč osredotoča le na to. Je pa to le moje mnenje, ki ni
osnovano na dejanskih izkušnjah, temveč le na informacijah iz druge roke.
Kaj svetuješ fantu,
ki razmišlja, da bi morda postal cistercijan?
Ni komentarjev:
Objavite komentar