(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)
Ponovno obrniti pogled v
Troedinega Boga: češčenje
8. Od vsega začetka je središče
fatimskega dogodka v Troedinem Bogu. Luč in lepota, ki sta ju izžarevala angel
in Gospa in ki sta zajeli tri otroke, so bile odprte Božje roke, ki v dobroti
svoje ljubezni objema vse ljudi. »Moč Božje navzočnosti« – se spominja Lucija –
»je bila tako silna, da nas je prevzela in skoraj popolnoma oslabila. Zdelo se
je, da nam je za dalj časa omrtvila celo telesne čute [...]. Mir in sreča, ki
smo ju občutili, sta bila zelo velika, vendar le v naši notranjosti, in sta
naše duše popolnoma naravnala na Boga.«
Tega, tako globokega izkustva Boga, ne
smemo razumeti preprosto kot neko izredno zaznavanje svetega ali neke
skrivnosti. Bog ni preprosto le arhitekt sveta ali ključ za razlago stvarnosti.
Bog je živa Oseba, ki je blizu svojim ustvarjenim bitjem. Pastirčki so se
osebno srečali z Nekom, ki jim je prihajal naproti in jim razodeval svoje
načrte usmiljenja: tako so razumeli »kdo je Bog, kako [jih] ljubi in kako želi biti ljubljen«. Ta Bog, ki ljubi in želi biti ljubljen,
je »Presveta Trojica v tisti neizmerni svetlobi, ki
[jih] je presunila do globine duš.« Zato je Sveti Trojici posvečena ena
najbolj izvirnih in pristnih fatimskih molitev: »Presveta Trojica, Oče, Sin in
Sveti Duh, molim te iz dna srca ...«
Trije
otroci so doživeli srečanje z Bogom kot virom globoke sreče in veselja. Zato
molitev samodejno privre iz njihove notranjosti, kot nenehna razpoložljivost za
živ pogovor z Bogom, ki bo dokončno spremenil njihovo življenje. Od vsega
začetka čutijo, da je češčenje način bivanja pred Njim, ki je nad vsemi maliki,
ki hočejo zapeljati človeka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar