(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)
Kontemplacija, sočutje in
oznanilo: karizme vidcev
9. Frančišek, Jacinta in Lucija so
živeli duha češčenja na različen, a enako globok način, ki je izražal njihovo
mistično izkustvo. Karizma vsakega od njih je globoko zaznamovala fatimsko
duhovnost in še vedno priteguje romarje.
Frančišek doživlja Božjo presežnost in
hkrati radost ob Njegovi prisotnosti. Izpove: »Najlepši se mi je zdel naš
Gospod v tisti luči, ki jo je naša Gospa vlila v naša srca. Tako zelo ljubim
Boga!« Občutil je, kot da so »goreli v tisti svetlobi, ki je Bog […].Kakšen je Bog! Tega ni mogoče
povedati!« Ta združitev z Bogom mu daje čutiti Božjo bolečino zaradi
človeških žalitev. Hudo mu je, ker je Bog »tako žalosten«, zato se v njem rodi
ganljiv odgovor: »Ko bi ga le
mogel tolažiti!«
Jacinta je imela posebno občutljivost za
križanega Kristusa, v katerem je čutila strnjeno vso Božjo ljubezen, in je zato
v njej prebujal neizmerno hvaležnost: v zrenju Križanega se je »raznežila in
jokala«, »ker je umrl za nas«. Pritegnjena je v nenehen ljubeč pogovor: tako
ima rada Jezusa in njegovo Mater, da se jima ne utrudi govoriti, da ju ljubi;
išče samoto, da »bi bila veliko časa sama, da bi govorila s skritim Jezusom«.
Lucija sprejme za svoje življenjsko
poslanstvo, da posreduje vsem ljudem Božjo ljubezen, ki se razodeva v Marijinem
Brezmadežnem Srcu. Njeno življenje ima namen, da spominja svet, ne na bedo
sveta, ampak na veličino Božjega usmiljenja, da bi se razodelo tisto, kar »je
bilo v prikazovanjih Naše Gospe v dolini Iria najglobljega«. V zvestobi temu
poslanstvu bo izpričala svetu, čeprav v klavzurnem življenju, da je skrivnost
sreče, živeti v ljubezni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar