2. Molitev pred Najsvetejšim.

Posebno dragocena je molitev pred Jezusom pod podobo kruha. Treba je obuditi vero v njegovo resnično navzočnost in njegovo ljubezen do nas. Isti Jezus, ki se je za nas učlovečil in se rodil v jaslih, isti Jezus, ki je hodil po naši zemlji, oznanjal veselo vest o Božjem kraljestvu in delil dobrote, isti Jezus, ki je za nas umrl in vstal, je zdaj poveličan pred nami navzoč pod podobo kruha. Pred njim se bo razživela molitev češčenja, zahvale in prošnje. O svojem molitvenem pogovarjanju z Najsvetejšim lepo izpoveduje neki bogoslovec:

»Pristna molitev nastaja samo v ponižnosti srca. Poraja se na kolenih, pred tabernakljem. Tedaj mi spregovori moj Bog na srce. To je sreča molitve. Med menoj in njim ni več pregraj. Moj jaz se v njem utopi in nisva več dva, temveč eno. To so najlepši trenutki milosti, ki jih človek ne more opisati. To je treba samo doživeti. Ni ti dano vsak dan. Tolikokrat se moraš sprijazniti le s »suho« molitvijo. Toda tudi ta ti pomaga, da lahko spoznaš vredost in moč molitve. Ni zastonj zapisala sv. Terezija: »Silna je moč molitve.«

Pogosto je kontemplativna molitev najlaže uresničljiva pri obisku Najsvetejšega. Neka redovnica piše:

»Tiha molitev pred Najsvetejšim je zame danes – najlepša molitev. Tiha zato, ker mislim predvsem na bdenje pred Gospodom, na gledanje Boga oz. bivanje v njegovi bližini. 'Gospod, tukaj sem ... pred teboj klečim ... gledam Te ...             Ti si pri meni ... in jaz sem pri Tebi ... To je dovolj ...'

Ne vem, zakaj je ta tiha navzočnost pred Gospodom zame nekaj najlepšega. Morda bo kdo mislil – tudi mene kdaj pa kdaj napade ta skušnjava – da je to zgolj zapravljanje časa in da je bolje zmoliti enega ali več rožnih vencev ... Toda v svojem srcu močno čutim, da ta tiha navzočnost pred Njim izraža predvsem neko milostno hrepenenje, da bi bila vedno z Njim in mu po svojih močeh služila.«

Poglejmo, kako moli pred Najsvetejšim druga redovnica:

»Molitev, ki me stalno spremlja in ima največ mesta v mojem življenju, je osebna molitev. Tu naj na prvem mestu omenim vsakodnevno vsaj polurno adoracijo pred Najsvetejšim. Imenujem jo 'molitev molka', ker preživim ta čas v zbranosti in molku. Ne govorim veliko. Najprej obudim vero v navzočnost živega Boga, ki me ljubi in želi voditi moje življenje. Prosim ga, naj me napravi takšno, kot me On želi. V trenutkih negotovosti ga prosim, naj mi pokaže svojo voljo; če se bojim dneva, ga prosim poguma in moči. Nato sem preprosto tam pred Njim – v tihem hrepenenju po Njem. Tu in tam se mu s kratko besedo spet izročim, se zahvalim, mu izrazim svojo ljubezen, potem pa spet v tišini prisluhnem Njemu.

Odkar opravljam vsak dan to molitev, občutim v svoji notranjosti spremembo. Gospod mi daje svoj mir, ki ostane v duši ves dan, če ga pa izgubim, se kmalu vrne. Postajam prizanesljivejša do drugih, bolj pripravljena sprejeti vse iz Gospodove roke. Seveda so vse to šele začetki na Gospodovi poti. Padala bom še vedno, vem pa, da bom v molitvi našla spet mir, ravnovesje, srečo.«

An