Ženske seveda vsega tega ne smejo spremljati od blizu. Lahko pa dogajanje opazujejo s posebnega zidu, ki ločuje molitveni prostor od ostalega trga.
Bilo je že blizu poldan. Ker
je bil poseben dan, smo se vrnili v Betlehem na kosilo. Naš duhovni voditelj
škof Jurij je namreč praznoval rojstni dan. Bilo je slovesno in skupaj s škofom
smo se veselili.
Iz jedilnice se lepo vidi
novi del Betlehema, ki je zrastel zadnja desetletja. Prvotno je bila med
Jeruzalemom in Betlehemom razdalja, ki jo je avtobus prevozil v eni uri. In
vmes ni bilo večjih naselij. Danes pa se mesti skoraj že držita skupaj. Zelo mi
je padlo v oči, koliko so v času, ko sem bil kot novomašnik v Sveti deželi,
naredili cest in zgradili novih mestnih delov.
Takoj po kosilu smo
nadaljevali romanje v Judejsko gričevje. Prva postaja je bil spominski park
žrtvam holokavsta Jad Vašem. To je cel park, kjer je veliko različnih
spomenikov in obeležij, ki predstavljajo spomin na preminule Jude v drugi
svetovni vojni. Tam so postavljeni tudi spomeniki tistim, ki so preganjanim
Judom pomagali. Tudi ta park je večji, kot je bil pred petindvajsetimi leti.
Od spominskega parka smo se
nekoliko spustili v dolino. To je vasica Ain Karem. Kraj, kjer sta živela
Elizabeta in Zaharija, starša Janeza Krstnika. Parkirali smo v dolini. Potem pa
smo se peš podali do kraja, kjer sta se srečali Marija in njena teta Elizabeta,
ko je Marija, že z Božjim Detetom pod srcem, šla pomagat teti, ki je bila pred
porodom.
Po lepi tlakovani poti smo
prispeli do cerkve. Na dvorišču pred cerkvijo so na steno pritrjene plošče, na
katerih je v različnih jezikih napisana Marijina hvalnica: Moja duša poveličuje
Gospoda. Tudi tabla s slovenskim prevodom je tam nameščena. Po kratki tišini
smo zapeli Marijino hvalnico. V tem času se je izpraznila cerkev, zato smo
lahko vstopili in si jo ogledali. Čedna majhna cerkev, vsa poslikana z motivi
Marijinega srečanja s teto Elizabeto. Spredaj lep oltar s križem, ob strani pa
v mali niši vodnjak. Mogoče je bil prvotno kje zunaj, preden so zgradili
cerkev.
Ob strani je za mrežo
nameščen velik kamen. Pravijo, da je za ta kamen Elizabeta skrila Janeza
Krstnika, ko so ga vojaki iskali, da bi ga umorili. Cerkev ima svoj glavni del
v prvem nadstropju. To, kar smo videli spodaj, je bila le kripta. V zgornjem
delu so bogate poslikave. Na narisanih stebrih je v latinskem jeziku napisana
Marijina hvalnica. Vmes so velika polja s freskami z različnimi motivi. Zadaj
nad orglami je velika freska Device Marije z Detetom v naročju, ki stoji na
zemeljski krogli. Freska je novejšega datuma in mi je bila takoj zelo všeč.
Veliki oltar prikazuje
Marijo, ki gre po puščavi. Na vsaki strani so kaktusi, spredaj pod skalami pa
je skupina Frančiškovih sinov. Eden izmed njih ima glavo obdano s svetniškim
sijem, v sredini pa kleči drugi, ki ima v rokah model cerkve. Ob obeh straneh
oltarne slike so naslikani različni prizori iz evangelija. Zgornjih prizorov
nisem znal dobro razpoznati. Na enem so različni redovniki in redovnice, na
drugi strani pa spet redovniki in redovnice z modeli različnih cerkva v rokah.
Tako je v kraju, kjer sta se
srečali Mati Božja in teta Elizabeta. Marija ji je prinesla veliko veselje, pa
ne samo zato, ker jo je prišla obiskat, marveč predvsem zato, ker je s seboj
prinesla Jezusa, Božjega Sina. To je bilo za Elizabetino hišo posebno veselje.
A ne samo to, bila je napolnjena s Svetim Duhom. Blagrovala je Marijo in se
Bogu zahvaljevala za vsa njegova velika dela.
Kako lepo bi bilo, če bi
smeli na tistem svetem kraju ostati dlje časa v tišini in premišljevanju tega
svetega dogodka. Toda potem bi romanje trajalo več mesecev, ko bi se mogli na
vsakem kraju zadržati in uživati v mistiki kraja, da bi tudi ta človeku
spregovoril v globino srca.
Počasi smo se vračali od
cerkve nazaj v dolino. Spodaj v dolini je namreč še en sveti kraj: Rojstni dom
Janeza Krstnika. Ne razumem, zakaj je tako. Morda se Marija in Elizabeta nista
srečali v domači hiši? Najbrž so pobožni romarji hoteli obeležiti oba velika
dogodka in so postavili dve cerkvi. Zgoraj na pobočju cerkev Marijinega
obiskanja in spodaj cerkev Janezovega rojstva. Toda nič hudega, če je tako.
Človek se še lažje vživi v oba dogodka, če se z njima sreča na različnih
krajih.
Na poti k cerkvi sem hotel
kupiti judovsko kapico. Ponujal mi jo je čisto poceni. Tako kot sem ga razumel,
bi dobil za dva ali tri evre dve kapici. A ni bilo tako. Hotel je drobiž v
dolarjih. Ko sem iskal drobiž, sem nekaj denarja položil na pult in iskal male
bankovce. Uredila sva in hitro sem odšel naprej. Po obisku cerkve pa sem
opazil, da mi manjka petdeset dolarjev. Preiskal sem vse žepe in denarnico, a
nisem našel ničesar. Ta čas, ko sem denar odložil na pult in iskal drobiž, sem
na ostali denar nekoliko pozabil. Možakar pa ni klical za menoj, marveč je
veselo pospravil bankovec.
Na zidu pred cerkvijo je
vzidana plošča s slovenskim besedilom Zaharijevega speva: Hvaljen, Gospod Bog.
Pater Peter nam je pripovedoval, kako so ga postavljali in kako so nanj
naredili slovensko zastavo. Čeprav takrat še niso točno vedeli, kakšna bo
slovenska zastava. Bilo je v dnevih okoli osamosvojitve. Zapeli smo Zaharijev
spev in odšli v cerkev.
Cerkev ni prav velika,
zanimivo pa je, da je posvečena Materi Božji. Ves oltarni prostor sije v nežni
modri barvi, ki je Marijina barva. Škof nam je v cerkvi spregovoril o Janezovem
rojstvu. Janez je bil tisti, ki je po Božjem načrtu povezal staro in novo
zavezo.
Levo od glavnega oltarja je
mala kripta. Vanjo vodi nekaj stopnic. Spodaj je oltar in pod oltarjem je na
podoben način kot v Betlehemu označen kraj rojstva Janeza Krstnika. Ni narejena
srebrna zvezda, marveč lepa zvezda iz belega marmorja, skoraj bolj je podobna
soncu z mnogimi žarki. Na sredi je krog, na katerem piše: »Hic praecursor
Domini natus est«. Tukaj je bil rojen Gospodov predhodnik. V sredini kroga pa
je lep jeruzalemski križ. Na polkrožni steni za zvezdo so trije medaljoni iz
belega marmorja, ki prikazujejo prizore iz Janezovega življenja: Marijino
srečanje s teto Elizabeto, Janezovo rojstvo in obglavljenje Janeza Krstnika.
Tudi iz tega kraja smo se
morali hitro posloviti, saj je sonce že zašlo. Mimogrede smo na poti nakupili
še nekaj rožnih vencev, ki so bili zelo poceni. Seveda je temu primerna tudi
kvaliteta.
Drug za drugim smo se z
avtobusi vzpenjali nazaj na Judejsko višavje. Ustavili smo se ob cesti in na
hitro izstopili. Nisem vedel, zakaj smo šli dol. Toda vedno je bilo kaj za
pogledat, saj brez pomena nismo ustavljali. Izkazalo se je, da si bomo samo od
daleč ogledali še izraelski parlament, ki se po njihovo imenuje kneset. Pazniki
so nas pazljivo ogledovali. Pozorni so postali na moj fotoaparat. Spraševali so
me, če je pravi. Seveda je pravi, kakšen pa naj bi bil? Moral sem pokazati, da
deluje. Sprva se mi je zdelo neumno to, kar je hotel od mene. Kasneje pa sem
razumel njihovo pazljivost. V fotoaparat se da vdelati tudi strelno orožje. Ker
je zakrito v fotoaparat, bi ga brez težave pretihotapil mimo varnostne službe.
A oni to dobro vedo in so pozorni tudi na take stvari, ki se nam zdijo smešne.
Škof Jurij je večkrat poudaril, da moramo razumeti njihovo natančnost, ko gre
za varnost. Obdani so namreč okrog in okrog s samimi sovražnimi ljudstvi. Zato
skrb za varnost ne gre zanemariti.
Bil je najlepši čas za
fotografiranje. Luči so se že prižgale, nebo pa je bilo še modro. Naredil sem
nekaj posnetkov kneseta, veliko nisem upal, saj je bilo to strogo varovano
območje.
Ustavili smo se ob velikem
sedmeroramnem svečniku, ki stoji pred parlamentom. To je znamenje judovske
istovetnosti. Ne samo verske, marveč tudi narodne. Lahko bi ga primerjali s
križem v krščanstvu. Velik je, saj meri več metrov v višino. Okrog njega je
lepa, moderna, iz brona kovana ograja. Nekaj časa smo se zadržali ob svečniku.
Škof Jurij nam je poskušal čim bolj natančno razložiti prizore, ki so na
svečniku upodobljeni. Na njem je prikazana cela Izraelova zgodovina. Del so
napisi, ki povedo nekaj iz zgodovine. Še več pa povedo mali reliefi, ki so
vdelani v bronast svečnik. Nisem si zapomnil vseh, saj jih je toliko, da je
tudi škof Jurij imel težave, ko jih je skušal razbrati. Spomnim se samo prizora
s tablami z desetimi Božjimi zapovedmi. Čisto zgoraj, na osrednjem kraku, je bila
upodobljena bitka z Amalečani, ko Aron in Hur podpirata Mojzesu roke, da so
ostale dvignjene kvišku. Če se ne motim, je spodaj, pod delom, kjer izhajata iz
glavnega dela zunanji dve veji, v soncu upodobljen napis: »Šama, Israel! Poslušaj,
Izrael, Gospod je tvoj Bog ...«
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar