Moč prošnje
Da je prošnja moralna moč in
sila, smo menda dovolj pojasnili. Celo tisti, ki s prošnjo kdaj zaprošenega ni
dobil, ne more prošnji odrekati, da bi ne bila sila. Edino, kar v tem primeru
lahko rečemo, je, da ta sila ni bila zadostna, da bi mogla premagati težavo.
Vendar pa zaradi tega še ne neha biti sila. Če otrok ne more dvigniti 10
kilogramov, s tem še ni rečeno, da nima nobene moči, pač pa, da nima dovolj
moči, da bi dvignil teh 10 kilogramov. Prava moč naše prošnje ni namreč v njej
sami, kakor smo že rekli, marveč v silah, ki jih prošnja sproži. Naj primer
pojasni to misel.
Stojimo v veliki elektrarni,
kjer stroji pridobivajo dva milijona konjskih sil. Da razsvetlimo mesto,
zadošča en sam človek, ki sproži stikalo, pa iz strojev plane elektrika v žice
in luči v mestu zagore. Sila in moč prošnje je v tem primeru tisto, kar je
človek storil, ko je s stikalom sprostil električni tok. Uporabil je kaj majhno
silo v primeri s tisoči konjskih sil, ki jih je sprožila. Moč in sila uspešne
»prošnje« je v tem, da nagne dajalčevo voljo, da podeli, kar ga prosimo.
Iz povedanega uvidimo, da pri prošnji pridejo v
poštev tri sestavine: 1. tisti, ki daje; 2. tisti, ki prosi; in 3. prošnja
sama.
Glede osebe, katero prosimo, moramo vedeti, da
a) tisto, za kar jo prosimo, tudi ima in b) da nam je tisto voljna dati, ali da
moremo njeno voljo omečiti, da nam da. Kaj nam namreč pomaga, če koga prosimo
za 100 evrov, ta pa jih ima le 25? In četudi razpolaga s 100 evri, za katere
smo prosili, pa vemo, da nam jih nikakor ne mara dati?
Ljudje pa, »ki so
pripravljeni dati«, so trojne vrste: a) eni dajo, če jih prepričljivo prosimo,
sicer ne dajo ničesar; b) drugi hočejo dati, pa čakajo primerne prilike; taki
so podobni sifonu ali slatinskemu vrelcu; treba je odpreti dušek, pa prižubori
voda; c) tretji so tisti, ki ne samo da hočejo dati, marveč celo iščejo, komu
bi kaj dali. Te bi človek primerjal z dežjem; treba je le podstaviti posodo pa
je polna.
Če hočeš od prvih kaj dobiti
z močjo »prošnje«, je treba veliko spretnosti. Treba jih je omehčati, da kaj
dajo. Take je treba prositi, kadar so dobre volje, podžigati njihovo
človekoljubje, naglašati koristi, ki jih bodo deležni, če bodo dali, in
podobno. – Tiste iz druge vrste, ki hočejo dati, je treba le prepričati, da je
primerno dati in koristno, če za ta ali oni namen kaj dajo. – Pri tistih pa, ki
spadajo v tretjo vrsto – ti pa so silno redki – je prošnja čisto preprosta:
prosilec naj podstavi le posodo, pa jo bo dež napolnil. Koliko pa se bo nateklo
v podstavljeno posodo, ni odvisno samo od velikosti podstavljene posode, niti
od tega, kako širok je vrat te posode; velik vrč, ki ima zelo ozek vrat, bo
dobil manj deževnice kakor pa skleda, ki je manjša, pa ima široko površino.
Da bo prošnja uspešna, mora
tisti, ki prosi, biti všeč onemu, ki daje. Čimbolj je prosilec dajalcu všeč,
tem laže bo od njega dobil, kar prosi. Če pa prosilec dajalcu ni všeč, ali mu
je morda celo zoprn, bo tudi verjetnost uspeha njegove prošnje manjša. Kako bi
se mogli predrzniti in s prošnjo stopiti pred človeka, ki smo ga pred kratkim
žalili?
Vendarle pa se lahko zgodi,
čeprav prosilec dajalcu ni popolnoma všeč, da zaprošeno vendar dobi, ker
dajalcu prošnja ugaja. V zelo obljudenem mestu je bilo za uboge slepe ljudi
treba nekaj storiti. Vlada je pooblastila skupino žena, naj bi v ta namen
nabrale potrebni denar. Gospe, ki so bile v tem odboru, so bile na vso moč
zoprne bogati gospe X. Y., katero so obiskale, ko so zbirale prispevke za
slepe. Delo samo, podpiranje slepih, je ta poznala kot izredno potrebno. Ko je
videla, da bi slepim ne mogla drugače pomagati kakor le s pomočjo tega odbora,
je prispevala v ta namen velik dar. Seveda so vladne poverjenice ta velikodušni
dar pripisovale svoji spretnosti in ugledu.
Včasih pa se lahko zgodi tudi
obratno, kakor se spomnimo iz zgodbe o patentu, Nežici Karket in tovarnarju
Bristolu. Temu je zadeva s patentom bila neprijetna in Neža se je morala zelo
spretno vesti, da ji je Bristol dal denar. Dal pa je denar ne iz trgovskih
ozirov, marveč iz simpatije. Da bo torej prošnja od strani prosilca uspešna,
mora ta dajalcu biti všeč, ali pa mora prosilec to nadomestiti z načinom, kako
bo svojo prošnjo predložil in povedal. Z drugimi besedami povedano: če vsebina
prošnje dajalcu objektivno ne ugaja, mora prosilec znati tako prositi, da
pridobi dajalčevo voljo, da bo prošnjo uslišal »z ozirom na prosilčevo osebo«,
ker bi sicer prošnje ne uslišal.
Večkrat neposredna prošnja ni uspešna. Tedaj je
treba dobiti vplivno osebo za posredovanje, ki bo našo prošnjo podprla. Drugič
pa posredovalci nimajo nobenega uspeha, tako da se mora prosilec obrniti kar
naravnost na dajalca in njega prositi, da dobi zaprošeno.
Sloveč zdravnik, star
prijatelj gospodične Z., je bil imenovan v visoko službo. Ko je prišel do take
veljave, je gospodična Z. bila prepričana, da ima zdaj neomajen vpliv. Postala
je posredovalka med prosilci in doktorjem, kateremu je večkrat prinašala
prošnje. Zdravnik je prošnje zelo ljubeznivo sprejemal, nato pa jih sproti
metal v koš, ne da bi jih prebral. Nekdo, ki je to opazil, ga je vprašal, zakaj
to dela.
»Ker ne maram, da bi se
gospodična Z. vmešavala v vladne zadeve,« je odgovoril doktor. »Če kdo kaj
želi, naj se kar name obrne, pa bom sam sprevidel, ali mu bom ustregel.« Seveda
pa so tudi drugačni ljudje, za katere se zdi, da ne rešijo nobene prošnje, če
ji ni priloženo kako priporočilno pismo.
Da bo torej prošnja uspešna, moramo na vse to
paziti, zraven pa ne smemo pozabiti še na zelo važen dejavnik, k je – čas. Eden
izmed mojih prijateljev mi je ves razjarjen pripovedoval, kaj se mu je
primerilo:
»Petra sem lepo prosil, naj mi posodi 100
evrov, ki sem jih nujno potreboval. Obljubil mi je sicer, pa je takrat bil na
svojem posestvu, kamor sem moral za njim, ker je bila sila. Ko sem prišel tja,
ga ni bilo doma, dali pa so mi pisemski zavitek, v katerem je bi ček za 1000
evrov.«
»In potem?« sem ga vprašal.
»Vraga! Vse mi je pokvaril: bila je namreč
nedelja, in vse banke so bile zaprte. Ni ga bilo, ki bi mi mogel izmenjati ček.
Tako sem izgubil ugodno priliko v kupčiji, ker je že nekdo drug prej dal tistih
100 evrov, katerih jaz nisem mogel odšteti, čeprav sem imel v rokah 1000 evrov,
seveda le v čeku.«
Ta zgled nam kaže, kako more dejavnik »čas«
prošnji uničiti uspeh. Že star pregovor pravi: »Več velja priti ob pravem času,
kakor biti povabljen.« Če prošnjo izrečemo ob nepravem času, večkrat ne
dosežemo tega, kar bi bili prav lahko dosegli pol ure prej ali pozneje.
Povedano z drugimi besedami: da bo prošnja uspešna, jo moramo izreči v pravem
trenutku. Pa tudi sicer dejavnik »čas« nič manj odločilno ne vpliva na uspeh
naših prošenj. Prosilec mora namreč znati mirno čakati in potrpeti, da ne
zapravi uspeha svoje prošnje.
To
razglabljanje o naravi »prošnje« kot sile nam je pojasnilo, da imamo pri tem
tri neznanke: X. je tisti, ki daje; Y. tisti, ki prosi; in Z. je tisto, kar
prosimo. Začnimo svoj pomenek s tem, da pogledamo, kaj se zgodi, če je X enak
Neskončnemu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar