Pogovor z Andréem Frossardom

V pogovoru z Andréem Frossardom v knjigi Ne bojte se je papež povedal nekoliko več o vplivu Grignionove knjige na svojo duhovno rast: »Branje te knjige je pomenilo odločilen obrat v mojem življenju. Rekel sem obrat, četudi gre za dolgo notranjo pot, ki je šla vzporedno z mojo tajno pripravo na mašništvo. Prav takrat mi je prišla v roke ta svojevrstna razprava. To je ena tistih knjig, za katere ni dovolj, da jih ‚enkrat preberemo‘. Spominjam se, da sem jo dalj časa jemal s seboj tudi na delo v tovarno, tako da so bile njene lepe platnice vse umazane od apna. K nekaterim odlomkom sem se neprestano vračal in jih prebiral po vrsti. Kmalu sem spoznal, da se pod baročno obliko knjige skriva temeljito delo. Tako se je zgodilo, da se je moja otroška in doraščajoča pobožnost do Kristusove Matere umaknila novemu duhovnemu razmerju, to je pobožnosti, ki je prihajala iz največjih globin moje vere kakor iz samega osrčja trinitarične in kristološke stvarnosti. Dotlej sem bil zadržan, ker sem se bal, da bi pobožnost do Marije zasenčila Kristusa, namesto da bi mu utirala pot. V luči te razprave Grigniona Montfortskega pa sem spoznal, da je stvar v resnici povsem drugačna. Naše notranje razmerje do Božje Matere je tesno povezano z razmerjem do Kristusove skrivnosti. Nemogoče je torej, da bi nam eno branilo pogled na drugo. Nasprotno, ‚prava pobožnost‘do Device se čedalje jasneje razodeva človeku, čim bolj se ta poglablja v skrivnost učlovečene Besede in v troedino skrivnost našega odrešenja, ki ima v skrivnosti učlovečene Besede svoje središče. Trditi smemo celo, da sam Kristus pokaže svojo Mater vsem, ki se trudijo, da bi ga spoznali in ljubili, kakor jo je na Kalvariji pokazal učencu Janezu« (str. 125–126). »Popolna pobožnost do Marije – tako se izraža avtor razprave – kar pomeni, da Marijo zares poznamo in se zaupljivo izročamo v njene roke, raste, čim bolj spoznavamo Kristusa in se zaupljivo podrejamo njegovi osebi. Še več. Ta ‚popolna pobožnost‘ je neogibno potrebna človeku, ki se hoče brez pridržkov posvetiti Kristusu in njegovemu odrešenjskemu delu. Grignion de Montfort nas uvaja v razvrstitev vseh skrivnosti, ob katerih se naša vera hrani, krepi in rodi sadove. Bolj ko se je moje notranje življenje osredotočalo na danost odrešenja, bolj se mi je vdanost do Marije zdela, v duhu sv. Ludvika Grigniona Montfortskega, najboljši način, kako biti s pridom in uspehom soudeležen pri odrešenjski stvarnosti in črpati iz nje neizrekljivo bogastvo ter ga posredovati drugim« (str. 126). Janez Pavel II. je še dejal: v izrazih poljske ljudske pobožnosti do Marije »sem našel potrditev tega, kar sem odkril v Grignionovi razpravi« (str. 127).

p. Anton