V svojem krščanskem življenju sem neprestano razvijal odnos do Device Marije. V šoli sem se naučil molitev sv. Bernarda Spomni se, ki mi je omogočila, da sem spontano izražal svoje zaupanje v našo Gospo. Po tistem času, ko sem v mladosti za nekaj časa postavil na stran vero in molitev, sta me presunila podoba Jezusa Kristusa in njen sijaj, ki sta bila odgovor na vse moje dvome in vprašanja in sta mi obenem omogočila univerzalen pogled na svetovno zgodovino. To me je pripeljalo do odločitve, ki je prej nisem predvidel: vstopil sem v semenišče.
Kmalu sem se znašel v natančno isti situaciji, kot jo v svoji knjigi opisuje sv. Janez Pavel II., ko je bil še mlad semeniščnik: »Od začetka se mi je zdelo, da sem se v prid kristocentrizmu moral nekoliko oddaljiti od otroške pobožnosti do Marije.«[1] Ta trditev nas lahko preseneti, ker dobro poznamo njegov izreden odnos do Marije. Kasneje v knjigi ugotavlja, da »je bila to mladostniška zmota«.
V šoli sv. Janeza Pavla II. oziroma sv. Ludvika Marije Grigniona Montfortskega sem tudi sam razumel, da nas prava pobožnost do Matere Božje ne more oddaljiti od njenega Sina. Ona ne more storiti drugega, kot da nas vodi k večjemu spoznanju Kristusa in bolj goreči ljubezni do njega. Če je marijanska pobožnost utemeljena v skrivnosti Cerkve, nam pomaga, da rastemo v zaupanju v Jezusa Odrešenika in storimo »vse to, kar nam bo rekel«.
Danes je moje zaupanje v Devico Marijo manj »sentimentalno« kot takrat, ko sem bil otrok. Vendar moram reči, da je še vedno neokrnjeno in mogoče še čistejše. Imam zaupanje v Cerkev, ki je, prav tako kot Marija, mati in me uči moliti. Zelo cenim molitev angelovega češčenja in rožnega venca, ki je molitev ponižnih. Slednja poenostavlja Jezusove skrivnosti in jih pomaga premišljevati. Zahvaljujem se za skrivnost Device Marije, ki skrbi za plemenitost človeštva, če to popolnoma zaupa v Božjo milost.
msgr. Pierre-Antoine Bozo, škof v Limogesu, 11. februar 2021
Ni komentarjev:
Objavite komentar