Prvih, otroških molitev me je naučila stara mama. Spominjam se, kako je vsak večer, z rožnim vencem v roki, sedela v postelji in molila. Nisem pa še v svojih letih odraščanja povsem razumela pomena molitve rožnega venca, ponavljanja vedno istih besed. Res mora človek za molitev dozoreti, iti skozi razne preizkušnje, življenjska spoznanja. Hvala Bogu, da so nam starši, stari starši in takratni duhovnik s svojim zgledom in vzgojo položili v srce trdne temelje vere in molitve. Res pa je, da se v molitvah največkrat obračamo k Mariji in Jezusu s prošnjami, manj se zahvaljujemo.
Kako lepe so naše ljudske pobožnosti, tako tudi prošnje procesije pred praznikom Vnebohoda, ki še danes potekajo po številnih župnijah. Tako smo se na dan Marije Pomočnice kristjanov – Marije Pomagaj, spet zbrali farani, tudi iz sosednjih župnij, pri znamenju sredi vasi, od koder smo med molitvijo rožnega venca, v procesiji krenili proti podružnični cerkvi nad vasjo, kjer smo imeli še sv. mašo.
Med potjo je g. župnik blagoslavljal vrtove, travnike, polja, domove. »Žegna« so bili deležni še mimoidoči in avtomobilisti, ki so se takrat odpravljali v službe ali po opravkih. Med sv. mašo in pri litanijah vseh svetnikov smo prosili, da bi bili obvarovani pred raznimi nesrečami, ujmami, da bi zemlja obrodila sadove. In prošnja, ki se mi je še pred desetletji zdela skoraj ne več pomembna, pa je v današnjem času tako živa in v nebo vpijoča: »Kuge, lakote in vojne, reši nas, o Gospod!«
Hvala Jezusu in materi Mariji za vsak preživet dan, četudi je včasih naporen in neprijazen.
Ana
Ni komentarjev:
Objavite komentar