MOLITEV POSVETITVE JMS (20) »Spolnjeval bom Jezusovo zapoved ljubezni do bližnjega« (2)

Gospod Jezus je ljubezen do bližnjega postavil ob ljubezen do Boga, saj je učil, da je ljubezen do bližnjega 'podobna' ljubezni do Boga: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,37–40). Samo za Boga velja, da ga ljubimo »z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem«. Samo on je naše središče, samo on je na prvem mestu. Merilo, kako naj ljubimo bližnjega, pa je ljubezen do nas samih. Kakor sebi želimo dobro, tako ga moramo želeti bližnjim. Kakor smo do sebe prizanesljivi, moramo biti prizanesljivi do vsakega človeka. Kakor želimo, da bi bili drugi do nas usmiljeni, moramo biti tudi mi do njih. Kakor ne želimo, da bi nas drugi obsojali, tako mi ne smemo obsojati drugih.

Brez Božje pomoči in Božje ljubezni do nas ne moremo ljubiti bližnjega z nesebično ljubeznijo, zlasti ne tistega, ki nas ne ljubi. Bog nas vedno ljubi. To čudovito resnico si moramo pogosto poklicati v spomin, da bomo mogli ljubiti bližnjega. Apostol Janez utemeljuje ljubezen do bližnjega v dejstvu Božje ljubezni do nas: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj" (1 Jn 4,10s).

Ko ljubimo bližnjega z nesebično ljubeznijo, ljubimo Jezusa v njem. To sledi iz Jezusovih besed pravičnim ob koncu časov: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Če bomo bližnjim nesebično služili, nam bo Jezus ob vesoljni sodbi dejal: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,35s).

Da v bližnjem služimo Jezusu, nam dokazuje doživljaj sv. Favstine Kowalske. V svojem Dnevniku piše: »Molila sem v svoji sobi. Nenadoma sem zaslišala zvonček v sosednji sobi ter vstopila in pomagala hudo bolnemu človeku. Ko sem se vrnila v svojo sobo, sem nenadoma zagledala Gospoda Jezusa, ki mi je rekel: 'Moja hči, s to uslugo si mi naredila večje veselje, kakor če bi dolgo molila.' Odgovorila sem: 'Saj vendar nisem pomagala tebi, o moj Jezus, ampak temu bolniku.' In Gospod mi je odgovoril: 'Da, moja hči, kar koli storiš svojemu bližnjemu – storiš meni.'«

Življenje iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu nas usmerja v reševanje bližnjega za večnost. Bližnjemu bomo služili z apostolatom molitve in žrtve ter zglednega življenja po evangeliju. Molili bomo za rast Božjega življenja v dušah. Voljno bomo sprejemali križe, ki nam jih Bog pošilja ali dopušča. Prostovoljno bomo vzeli nase kakšno odpoved in žrtev, da bomo tako zadoščevali Jezusovemu in Marijinemu Srcu za svoje grehe in grehe vsega človeštva.

p. Anton