Organizacija prevoza

V zelo kratkem času je bilo torej treba organizirati prevoz in skupino, ki bi šla po Marijo Romarico v češki Koclirov, kar ni bilo lahko. Prevzem kipa je svečano liturgično dejanje, pri katerem je navadno navzoč škof ali vsaj župnik. Osmi oktober je bila ravno nedelja in župniki so bili zasedeni. Predaja kipa je bila predvidena po sv. maši ob 10.00, tako da bi bilo treba kreniti na pot sredi noči. Vse možne variante so padle v vodo, ni in ni bilo duhovnika, ki bi lahko šel po milostni kip. Kaj storiti? Še naprej smo molili ter zaupali in Marija se je odzvala na svojstven sinodalni način. Tako kot je v Fatimi pred sto leti angažirala pastirčke, je to storila tudi v Sloveniji.

Eden izmed njih, g. Zdravko Ratej s Stranic, pripoveduje: »Moji spomini in navdušenje nad fatimskimi dogodki segajo v leto 2009, ko sem prvič romal v Fatimo. Vendar je višek doseglo leto 2016/2017, ko smo v naši župniji obhajali fatimsko pobožnost petih prvih sobot in sem se udeležil tudi duhovnih vaj na Slovaškem, kot pripravo na slovensko-hrvaško srečanje v Stični. V sredini avgusta 2017 me je poklicala gospa Dragica in povedala za možnost, da v Sloveniji gostimo kip fatimske Marije na slovensko-hrvaškem srečanju, mi zaupala težave s prevozom in me vprašala, če sem pripravljen pomagati pri tem prevozu Marije romarice iz Češke v Slovenijo. Kmalu za tem, ko smo v začetku septembra imeli na Ptujski gori škofijski molitveni dan za duhovne poklice, me je Božja milost po Mariji nagovorila, da sem ob vrnitvi domov na križevem potu nagovoril našega župnika z vprašanjem ali sta župniji Stranice in Zreče sposobni organizirati prevoz milostnega kipa iz Češke v Slovenijo. Še danes ne morem verjeti, s kakšnim navdušenjem je g. župnik Peter Leskovar sprejel moj predlog. Začele so se temeljite príprave, z ne malo nevšečnostmi, a vendar z zaupanjem v Marijo in njeno varstvo se nas je na pot podala osemčlanska skupina s kombijem, vozniki in župnikom na čelu. Krenili smo ob tretji uri zjutraj, da smo se lahko v češkem mestu Koclirov udeležili poslovilne svete maše ob desetih in ob enajstih slovesno prevzeli milostni kip. Solzne oči ima človek, ko vidi, s kakšno pobožnostjo so se Čehi poslavljali od milostnega Marijinega kipa. Na povratku v domovino smo vso pot molili in prepevali Marijine pesmi, tako polni notranjega veselja, da se ga ne da izraziti z besedami. K sestram klarisam v Turnišče smo prispeli ravno ob sklepu večerne svete maše. V trenutku, ko je duhovnik dal blagoslov, smo mi prinesli milostni kip v samostansko kapelo, da bi sestre ob njem molile za uspeh slovensko-hrvaškega srečanja. Nato smo vsi skupaj z udeleženci sv. maše zapeli Mariji v čast in se polni navdušenja vrnili domov.«

G. župnik Peter Leskovar, Zreče-Stranice, se spominja: »Ne samo ob peti obletnici, tudi sicer se te romarske poti vedno rad spomnim. Biser in zaklad, ki vedno zablesti! Že samo povabilo me je presenetilo. Tako zelo, da na začetku nisem vzel 'zares'. A se je vse skupaj neverjetno čudežno uredilo. Šofer in vsa ekipa. Sama vožnja je bila romarska. Molitev, pesem in pogovor. Ob srečanju z gostitelji se je znova potrdilo, da molitev vedno vse tako uredi, da se dobro izteče. Ne samo dobro, odlično smo se 'ujeli' z gostitelji. Bogoslužje, procesija, skupni obed.

Posebno doživetje je bila vožnja nazaj s fatimsko Marijo. In srečanje s sestrami klarisami. Do solz me je ganilo, da sem lahko Marijo predal sestram ravno ob zaključku redne svete maše. Vsi smo zajokali od sreče, da je z nami Ona, kraljica miru. Prav zaradi tega sem s toliko večjim veseljem romal v Stično na slovensko-hrvaško srečanje.

Kaj prinaša meni? Spodbudo, da nenehno molim za mir in spreobrnjenje grešnikov s priprošnjo in navdihom fatimskih pastirčkov. Če bo le mogoče, se bom udeležil slovensko-hrvaško-madžarskega srečanja v Beltincih. Posebej pa si želim, da bi se v naše družine vrnila molitev svetega rožnega venca. Zato letos molimo ob prvih sobotah v Zrečah ob 17.30. Sem vesel, da nas je vedno več. Hvala gospe Dragici za povabilo in to nepozabno prijateljstvo s fatimsko Marijo.

Tudi glavni »Marijin šofer« g. Dušan Korošec s Stranic se rad spominja tega dogodka: »Moji spomini za nekaj let nazaj so še kar živi. Ko me je Zdravko Ratej prosil, da bi peljal kombinirano vozilo v kraj Koclirov na Češkem, sprva sploh nisem dojel, v kaj se podajam, ko smo se dogovorjenega dne zbrali in, po moje, pričeli z romanjem po Fatimsko Marijo na Češko. Med samo potjo smo kar nekaj časa molili in brez kakršnih koli težav prispeli v kraj Koclirov. Ob samem prihodu in srečanju s fatimsko Mater Marijo me je obdajala čudežna moč Marijine navzočnosti, Kraljice rožnega venca. Slovo čeških vernikov od Marije je bilo zelo čustveno, Marijo smo namreč prevzeli Slovenci in jo peljali k sestram klarisam v Turnišče, da bi ob njej molile za uspeh slovensko-hrvaškega srečanja. Med samim prevozom v Slovenijo smo – v Marijini navzočnosti – veliko molili in tudi vsak zase premišljevali v tišini. Sam prihod k sestram klarisam v Turnišče je bil še posebno doživetje. Teh občutkov človek ne more opisati, saj jih vsak hrani v globinah svojega srca. Po slovesu v Turnišču nam je bilo kar hudo ločiti se od Marije, ki je za nekaj dni ostala pri sestrah klarisah. Ponovno milostno srečanje z fatimsko Marijo sem doživel v Stični, ob srečanju slovensko-hrvaških vernikov ob 100-letnici njenih prikazovanj v Fatimi. Tukaj smo se na koncu tudi poslovili od fatimske Marije, predno se je vrnila v Fatimo. To slovo od Marije je bilo zelo čustveno in je orosilo marsikatero oko. Romanje fatimske Marije ob stoletnici njenih prikazovanj je bilo sporočilo za mir na svetu, kakor tudi papeževa posvetitev Ukrajine in Rusije Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Upam in želim, da bodo vsi ljudje na svetu spoznali Marijino sporočilo.«

Gospa Marija Kovačič iz Zreč, ki je poskrbela, da smo na tej dolgi in naporni poti romarji, poleg duševne hrane imeli tudi telesno, se dogodka rada spominja: »Dogodek je bil res veličasten, kajti šofer Dušan je vozil kombi tako suvereno, čeprav je povedal, da je bil v tem mestu prvič in sploh ni imel navigacijske naprave v vozilu. Verniki na Češkem so se poslavljali od kipa fatimske Marije Romarice kakor od izrednega živega človeka. Med obredom v cerkvi je vladala velika tišina in spokornost. Ko so po slovesu Marijin kip polagali v njen beli potovalni kovček, smo se vsi počutili tako, kot bi polagali človeka v krsto, zato je večina nas jokala. Nepozabno je bilo srečanje sester klaris v Turnišču s kipom Marije, kamor smo ga pripeljali s Češke. Veličastno slovensko-hrvaško srečanje v Stični ob stoti obletnici prikazovanj v Fatimi, ob kipu Marije romarice, in nepregledni šest do sedemtisočglavi množici navdušenih vernikov, je bila 'pika na i' mojih čudežnih občutkov ob Njej.«