Težava, ki jo pri molitvi marsikdo občuti, je zaznavanje, da je Bog daleč, da se za nas ne zanima. Vendar nas vera uči drugače. Sveto pismo Stare in Nove zaveze nam oznanjata, da nam je Bog zelo blizu, med nami in celo v nas. Prerok Jeremija je zapisal: „Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas!“ (Jer 14,9b). Sv. Pavel pa je zvedavim Atencem oznanil, da Bog “ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,27–28). Jezus nam je pred vnebohodom zagotovil: „Jaz sem z vami vse dni do konca sveta“ (Mt 28,20). Kako doživljati Božjo bližino? Kaj nam pri tem lahko pomaga? Kako spoznati, da je glavni problem naša vera?
Marsikdo
bo priznal, da vsaj včasih doživlja Božjo bližino. Slavi piše: „Bog je moj
ideal. Vidim ga v vsaki stvari, vse me spominja nanj. Tudi če gre kaj narobe,
mu rečem: hvala. Imam ga za svojega največjega prijatelja. Zame je vsemogočen.
Vse se lahko zgodi, če on to hoče. Imam vero in sem prepričana, da mi je tako
potrebna za življenje kot kruh.“
Bog nam je blizu, ker nas je ustvaril. Še vedno
nas ustvarja, ohranja v bivanju. Pri svojem delovanju smo njegovi sodelavci.
Bog nam je blizu, ker je ustvaril vse ljudi in vse stvari, ki nas obdajajo.
Svet je ustvarjen za nas ljudi, ki smo krona stvarstva.
Bog nam je blizu, ker nas je po svojem Sinu
odrešil. Jezus je iz ljubezni do nas postal naš Brat. Za nas je umrl in vstal,
za vse ljudi in za vsakega posebej.
Bog nam je blizu, ker nas po Svetem Duhu stalno
posvečuje, da živimo v Božjem prijateljstvu. V nas živi kot v svetišču. Smo
svetišče Svetega Duha, celo vse svete Trojice.
Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo ali
ne. Le mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni. Poglobljeno molimo le takrat,
kadar se Božje navzočnosti z ljubeznijo zavemo, kadar Boga kličemo, kakor pravi
Sveto pismo. Takrat se nam Bog še bolj približa: „Kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, kakor je
nam Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo?“ (5 Mz 4,7).
Kjer gre za pravo ljubezen, gre tudi za hrepenenje
po bližini. Tako želi otrok priti k svoji materi, fant se hoče srečati z
dekletom, mož z ženo. Sveto pismo je zgodovina srečavanja med Bogom in
človekom. Bog je Prisotnost – Navzočnost, ker je Ljubezen, ki hrepeni po
prisotnosti. On ni samo Nekdo, ki biva, ampak tudi Nekdo, ki živi za. To pomeni tudi ime, ki ga je
Bog razodel Mojzesu v gorečem grmu, Jahve: Jaz sem tisti, ki sem tukaj za vas
in zaradi vas.
Papež
sv. Janez Pavel II. je 13. maja
leta 2000 v Fatimi – ko je Frančiška in Jacinto razglasil za blažena – v
pridigi omenil Frančiškovo doživetje Božje navzočnosti in ga primerjal z
Mojzesovim, ko se je srečal z Bogom v gorečem grmu:
„'Mi smo goreli v tisti luči in nismo zgoreli.
Kakšen je Bog? Tega ni mogoče povedati! Tega res ni mogoče nikdar spraviti v besede, nikdar izraziti! To
je ogenj, ki ne zgori.' Isti občutek je imel Mojzes, ko je videl Boga v gorečem
grmu. Takrat je Bog govoril z njim in mu povedal, da je zaskrbljen zaradi
suženjstva njegovega ljudstva. In odločil se je, da ga osvobodi z Mojzesovo
pomočjo. Tisti, ki sprejemajo to navzočnost, postanejo prebivališče in
posledično goreči grm Najvišjega.“
Bog je
tu in me pričakuje. Čaka me, ker
me ima rad in bi mi rad izkazal svojo ljubezen. V molitvenem srečanju bi se
morala ustvariti nekakšna nabita Božja prisotnost, kakor so v naši zavesti
navzoče tiste stvari in osebe, ki povzročijo v nas posebno zanimanje. Kako
polni so stadioni na raznih tekmovanjih! Ko bi bile naše cerkve ob nedeljah
tako polne, saj se v njih dogaja vse kaj drugega, polnejšega in bogatejšega!
Mati, ki gleda televizijo in na njej opazi med
množico ljudi svojega sina, je posebej pozorna samo nanj. Vse drugo jo bolj
malo zanima. Tako naj bi bili pri molitvi pozorni na Boga. V ospredju je Božji
Ti. Njegova Božja prisotnost napravi, da majhne človeške prisotnosti stopijo v
ozadje. Oči so uprte vanj. Vse misli so pri njem.
Jezus me
gleda. Sem v svetlobi tega
pogleda. Isti Jezusov pogled, ki se je ustavil na bogatem mladeniču iz evangelija,
se je ustavil tudi na meni. „Jezus se je ozrl vanj in ga vzljubil“ (Mr 10,21).
Nekaj čudovitega je, če živimo z zavestjo, da ta Jezusov pogled počiva na nas.
Kadar molimo, v veri gledamo Jezusa. Še bolj pa je res, da on gleda nas.
Pri tem nam je v veliko oporo Jezusova podoba, kar kaže tudi izpoved nekega redovnika: „Spominjam
se svojih zgodnjih srednješolskih let, ko sem pravzaprav začel zares z osebno
molitvijo. Za god mi je mati podarila križ. Namestil sem ga nad posteljo. Od
takrat se je v meni nekaj premaknilo. V sobi kar naenkrat nisem bil več sam.
Nenehno sem čutil pogled Križanega in tudi sam sem pogosto usmeril svoj pogled
nanj. Ta preprosti križ mi je sporočal, da nisem sam, da je nekdo, ki me
spremlja, še več, da je nekdo, ki me ljubi do konca. Iz tega začetnega
spogledovanja se je počasi razvijala moja osebna molitev. Jutranja in večerna.
Spominjam se, da se je takrat moje življenje začelo spreminjati, da je dobivalo
novo, intenzivnejšo razsežnost. Prava molitev je tista, ki spreminja
življenje.“
p.
Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar