Lahko bi
rekli: vztrajanje v dobrem. Prva stvar, da bi mi redno za to prosili, da bi
znali in zmogli potrpeti in vztrajati v dobrem. Kaj to pomeni? Papež pravi:
želim postaviti nekatere značilnosti in znamenja duhovnosti, ki so po mojem
prepričanju, nepogrešljive za razumevanje življenjskega stila. Torej,
oblikovati življenjski stil, kjer stil svetosti pomeni med drugim tudi, da znaš
delati tako, da znaš pri tem tudi potrpeti. Ne takoj odreagirati in reči ali
narediti to, kar pride po prvem vzgibu. Papež tudi pravi, da ostanemo
osredotočeni in obrnjeni k Bogu, ki ljubi in podpira. V moči te notranje
neomajnosti je mogoče nositi, prenašati nasprotovanja, življenjske preobrate,
tudi napadalnost drugih, njihovo nezvestobo in pomanjkljivost. Tako lahko
razmišljamo, kako je Bog navzoč v našem življenju. Koliko živimo v zavedanju,
da je Bog tukaj med nami. Da noben trenutek dneva ne živim brez Boga, brez
pozornosti na Boga. Čujte, bodite budni, pozorni, slišimo v adventu, slišimo v
postu, čujte ... Ampak ne, da odgovarjamo z besedami: zdaj me boli to, zdaj me
boli ono ... Temveč čujte, kje je zdaj Bog? Ko sem vesel ali kadar sem
žalosten, kje je Bog, zlasti pa, ko moram prenašati nasprotovanja, življenjske
preobrate, ko sem bolan, ko prihaja koronavirus, bi se moral vprašati, kje je
Bog. Ali je Bog zraven pri napadalnosti drugega, njegovi nezvestobi in
pomanjkljivosti?
Pomislimo na sv. Jacinto, fatimske pastirčke.
Koliko vsega tega so morali ti ubogi otroci doživljati, koliko nasprotovanj,
koliko preobratov v življenju, napadov, takšnih ali drugačnih od družine doma
do župana. In bili so vztrajni in potrpežljivi. Znali so obrniti vse to na
dobro. Rekli so, naj bo to zaradi Jezusa, trpeli bomo zanj. Zavedali so se,
Jezus je tu!
Močno povabilo za nas, da vse to izžarevamo v ta
svet! To je pričevanje svetosti, biti potrpežljiv, prenašati, biti blag v
odgovoru tudi, ko je agresivnost. Vemo, da to v svoji moči ne zmoremo. In zakaj
o tem razmišljamo? Zato, ker je to tudi vsebina posvetitve Jezusovemu in
Marijinemu Srcu (JMS). To je vsebina posvetitve, da jaz v agresivnem okolju ne
odreagiram agresivno, ampak tako, kot bi Jezus in Marija. Na agresivnost ali
napadalnost drugih odgovorim blago. Samo to bo premagalo zlo. Premagati zlo z
dobrim. Biti moramo v stalni pripravljenosti, na svoji straži, da na
agresivnost ne odgovorimo z agresivnostjo. Kar pa lahko po izvirnem grehu avtomatsko
naredimo. Če se kdo dere, se nazaj zaderemo. Ali se potegnemo nazaj in
utihnemo, kar je tudi agresivnost, samo na drug način. Potrebujemo res veliko
Božje asistence, več Božje milosti, da lahko postajamo tudi na ta način sveti.
Da to širimo v svet. Da se ne zapletamo v mreže verbalnega nasilja, ne samo
tistega fizičnega. Ko smo z besedo nasilni drug do drugega. Koliko nestrpnosti
po medijih ali v elektronskih blogih. Kje smo kristjani? Kje smo posvečeni JMS?
Ali si rečemo, da se to nas ne tiče? O, pa še kako se nas tiče, ko odgovarjamo
na forume! Pozitivnih komentarjev bi moralo biti 70 %, negativnih pa le 30 %.
Mi ne smemo biti kristjani, ki samo jamrajo in stokajo, kako je hudo. Papež
pravi, brez ponižanja ni prave ponižnosti. Kdor hoče biti evangeljsko ponižen,
mora sprejeti tudi ponižanja. Zopet si za vzgled vzemimo pastirčke, kolikokrat
so bili ponižani.
Doma od staršev, ko jim niso verjeli. Koliko je
sv. Jacinta znala potrpeti, je darovala in druge spodbujala. Čeprav je bila
najmlajša, je spodbujala starejšo Lucijo. Veseliti se drugega dobrega. Tudi to
spada v potrpljenje. Ko je drugi dober, mu vse uspeva, da nas to ne zapre, ne
žalosti, da nismo nevoščljivi drugemu. To je znamenje ponižnosti, da se znamo
veseliti uspeha drugega. Tudi sami zase lahko tukaj razmišljamo, kje in kako pa
lahko jaz delam dobro drugemu. Mu hočem dobro. Hoteti drugemu dobro, kot svoje
lastno dobro. Da želiš drugemu dobro, kakor bi bilo tvoje lastno dobro. Ali
delam dobro drugemu, kakor delam dobro sebi? Zato potrebujem veliko mero
potrpežljivosti, da to dosežem. To je dejanska pomoč drugemu, kar je njemu
dobro. To ustvarja podobno simfonijo, harmonijo s tem drugim človekom. Ljubezen
je sposobna sprejeti podobnost in privlačnost tudi tam, kjer razum ali čustva
tega ne najdejo. Mi z razumom in z čustvom ne najdemo vedno stika z drugim.
Ljubezen pa ta stik najde, kljub oviram, bremenom ali nasprotniku. Z ljubeznijo
v nasprotniku najdem harmonijo odnosa. To je velik izziv. To lahko prepoznamo
pri fatimskih pastirčkih, kako jih je Marija usmerjala v to, da so molili za
uboge grešnike. V grešnikih namreč niso mogli najti nič privlačnega, nič
harmoničnega s seboj. Ampak z ljubeznijo so našli tudi v največjih grešnikih,
ki ne molijo, ne prosijo, ne ljubijo, nekaj harmoničnosti s seboj. To je tudi
za kristjana, ki je posvečen JMS, velik izziv. Torej potrpežljivost in blagost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar