ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (8) Različne stopnje ljubezni do Boga

Ne moremo govoriti o ljubezni do Boga, niti o kakem pozitivnem odnosu do njega pri tistih, ki so ga pripravljeni žaliti s smrtnim grehom. “Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi,” pravi Jezus (Jn 14,15). “Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi” (Jn 14,21).

Vsak smrtni greh je grobo zavračanje ljubezni do Boga, velika nehvaležnost do njega. Rešitev je v upoštevanju apostola Pavla: “Ura je že, da se zbudite iz spanja. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem” (Rim 13,11–14).

Nekateri izpolnjujejo Božje zapovedi iz strahu pred peklom. Ti so podobni nekdanjim sužnjem, ki niso delali za gospodarja iz ljubezni do njega, ampak iz strahu pred kaznijo. Takšno izpolnjevanje ni popolno, ker ne izvira iz ljubezni do Boga. Je pa vseeno veliko boljše kakor ravnanje tistih, ki se za Božje zapovedi sploh ne zmenijo. Tomaž Kempčan pravi: “Toda dobro je, da te zadržuje vsaj strah pred peklom, če te ne varuje greha ljubezen.”

Pri določitvi našega odnosa do Boga moremo uporabljati podobo sužnja, delavca (najemnika) in dobrega otroka. Bogu je mogoče služiti na tri načine: kot suženj, kot delavec (najemnik) in kot otrok (ali kot nevesta).

Katekizem ima izraze 'suženj', 'najemnik' in 'otrok', za stopnjo naše ljubezni do Boga. Osvobaja nas le otroški odnos, odnos popolne ljubezni. Kristjan, ki živi v ljubezni, “nič več ne stoji pred Bogom kot suženj, se pravi, v suženjskem strahu, tudi ne kot najemnik, ki išče plačilo, marveč kot otrok, ki odgovarja na ljubezen tistega, ki 'nas je prvi vzljubil' (1 Jn 4,19).”

Že sv. Bazilij Veliki pravi: “Ali se odvračamo od slabega iz strahu pred kaznijo, in smo v razpoloženju sužnja. Ali gremo za mamilom plačila, in smo podobni najemnikom. Ali pa, končno, ubogamo zaradi dobrega samega in zaradi ljubezni do tistega, ki nam ukazuje, in tedaj smo v razpoloženju otrok.”

Pot duhovnega napredovanja se kaže prav v prehodu iz nižje v višjo obliko služenja. Pri sužnju običajno ne moremo govoriti o ljubezni do gospodarja. Suženj dela dobro in se varuje hudega iz strahu pred kaznijo, ne iz prave ljubezni do gospodarja. Kristjan, ki je na tej stopnji, se varuje smrtnega greha iz strahu pred peklom, ne iz ljubezni do Boga. Kristjan napreduje, če se stráhu pred Božjo kaznijo pridruži in vedno bolj prevladuje ljubezen do Boga. Ta ljubezen stráhu odvzame nepopolnost. Zlega dejanja se več ne izogibamo iz strahu pred kaznijo, ampak iz svetega strahu, da bi z njim razžalili dobrega Boga, ki je vse ljubezni vreden.