PO MARIJI K JEZUSU Pričevanje mlade matere ob milostnem romanju v Lurd leta 2017

Januarja 2017, teden dni po porodu tretje deklice, se mi je v ustih naredila afta. Bila je nekoliko večja kot po navadi in mislila sem, da bo kmalu izginila. Pri osebnem zdravniku sem dobila kremo in po enem tednu me je poslal na ORL kliniko, kjer so mi odvzeli del tkiva in ga poslali na analizo. Februarja sem izvedela, da imam raka na jeziku. Bilo je hudo. Po poklicu sem medicinska sestra, videla sem bolezni, smrti, trpljenja. Smrti se do tega trenutka nisem bala. Toda občutila sem strah. Živo me je prevzel. Veliko sem o tem razmišljala, mislila sem, da bom kmalu kar umrla in zapustila svojo mlado družino.

Po operaciji meseca marca se je pričelo težko zdravljenje s kemoterapijo in obsevanji. V bolnišnici sem si zaželela, da bi po koncu vsega tega šla vsa naša družina na romanje v Lurd. Uspelo nam je v mesecu juliju. Drugi dan v Lurdu sem začutila močno željo, da bi šla v kopel. Sprva sem se tja odpravila z gospo iz skupine. Bilo je veliko ljudi in tudi če bi čakali več ur ne bi prišli na vrsto. Zato sva sklenili, da bova šli naslednji dan po sveti maši. Vrnili sva se v hotel. V sebi nisem imela miru, kot da bi me Marija posebej klicala. Naslednji dan sem odšla k votlini. S seboj sem vzela svoji starejši dekleti. Tam je bila ravno skupina naših bolnikov in smo se jim pridružile. Skupaj smo odšle do kopeli in v vrsti čakale, med tem molile rožni venec. Ko sem stopila v kopel, sem občutila, kako mrzla je voda. Gledala sem Marijin kip in se povsem prepustila. Gospe, ki sta bili ob meni, nisem več videla, kot da bi izginili. Ob potopu telesa mi je jezik otrdel, občutila sem kovinski okus v ustih in ko sem vstala iz vode, sem čutila, tako kot voda spolzi po telesu, mi je nekaj iz konice jezika spolzelo nazaj in stran. Neverjetno močno in nepozabno občutenje.

Po vrnitvi z romanja sem opravila medicinske preiskave, ki niso zaznale prejšnje bolezni. Ravno tako lepi izvidi so bili ob kontroli naslednje leto. Verjamem, da se je zgodil v Lurdu v kopeli Marijin dotik, verjamem v ozdravljenje in verjamem, da je bil to čudež.

Ko sem po operaciji ležala na oddelku, sem začutila močno željo, da bi se vključila v molitveno skupino. Ker sem Prenovo v Duhu poznala že iz mladostniških let, sem si močno želela ravno v takšno skupino. Na internetu sem iskala skupine in videla velik seznam. Spraševala sem se, katero naj izberem in kako naj se vključim, če nikogar osebno ne poznam. Neverjetno kako sem čutila Duha, da me vabi, a videla sem same ovire. Mogoče bi za bolj odprte ljudi to sploh ne bi bila težava. Nekako sem se predala in rekla, da, če je v božjem načrtu, naj me kdo povabi v molitveno skupino.

Zadnji dan našega romanja v Lurdu, je prišla na letališču k meni gospa Mojca. Poslovili sva se in vprašala me je, če kdo moli zame. Rekla sem ji, da verjetno kdo. Nato je izrekla besede, ki sem jih dolgo čakala: »Bomo v naši molitveni skupini molili zate. A bi prišla?«

Tako deluje ljubi Jezus. Preko drugih, počasi in ob času ko nekaj v nas dozori.

Po tem milostnem dogodku redno sodelujem v molitveni skupini, kjer se goreče zahvaljujem in slavim Gospoda, obenem se spominjam vseh, ki so mi v času bolezni in stiske stali ob strani z molitvijo.

Hvala Bogu in Mariji,

hvaležna Maja