»Izgubila sem kar nekaj litrov krvi. Ko sem se vrnila med žive, je bila
moja koža mrtvaško rumena, kot da je brez kapljice krvi. Vse me je bolelo.
Zanimalo me je, ali je moj otrok živ. Bila sem prestrašena in zmedena, enako
kot tudi medicinska sestra, ki je stala poleg postelje, debelo gledala vame in
se čudila, kako sem lahko nenadoma oživela.«
Ramona in njen mož sta vedno sanjala o veliki družini in pri 35 letih je že
šestič zanosila. Že v začetku nosečnosti so ji povedali, da je njena nosečnost
rizična in da se mora paziti, da ne bi prišlo do premočnih krvavitev in
posledično do izgube otroka.
Že v 24. tednu nosečnosti je Ramona odšla v bolnišnico. »Rekli so mi, da
lahko izkrvavim vsak trenutek, zato sem se sprijaznila s tem, da moram v
bolnico. Molila sem samo za to, da moj otrok preživi, za svoje življenje se
nisem bala. Lahko bi znorela od vsega, kar so mi zdravniki govorili. To je bilo
grozno obdobje, čakanje me je ubijalo, mislila sem, da bom umrla in nisem
želela, da me družina obiskuje. Na srečo me niso ubogali in so me stražili vsak
dan. V 32. tednu nosečnosti so se začele bolečine, čedalje bolj sem krvavela in
takoj so me poslali na carski rez. V eno roko so mi dajali injekcijo, na drugi
so mi merili pritisk. Spominjam se vsake podrobnosti, vendar nimam pojma,
koliko časa je vse skupaj trajalo. Postajalo mi je vse bolj slabo, slišala sem
glas anesteziologa, ki je rekel: »Izgubili jo bomo.« Govoril je o meni, nisem
mogla več dihati, borila sem se za vsak vdih. Na vse kriplje sem si prizadevala
ostati pri življenju, nato pa je z zadnjim izdihom moja duša odletela iz
telesa,« se spominja Ramona.
Težko ji je opisati, kaj vse je videla.
»Zveni čudno in ljudem, ki govorijo take stvari, redko kdo verjame, toda
jaz vem, da se je meni to zgodilo. Čutila sem, da sem vstala, odšla iz svojega
telesa. Moja duša je občutila mir, spokoj in tišino. Vedela sem, da se tam
spodaj, kjer je ostalo moje telo, dogaja nekaj slabega, vendar se nisem
obračala. Samo šla sem. Nisem hodila, temveč sem lebdela v nekem čudnem
prostoru. Težko opišem z besedami, kar sem videla. Danes pravim, da bi se rada
vrnila na tisto mesto, da bi ga malo bolj proučila. Bilo je, kot da mi je padel
kamen s srca, rešila sem se bolečin in vseh skrbi. Samo odhajala sem, odhajala,
odhajala ... Nisem vedela, kam, a bilo mi je vseeno, saj je bilo potovanje
mehko in udobno, breztežno. Nekaj časa sem tako lebdeče potovala, nato sem se
ustavila. Nekje sredi žareče svetlobe sem zagledala podobo. Svetloba je bila
slepeča, vendar nisem mogla umakniti pogleda. Obkrožala ga je neskončna blagost
in toplina. Takoj sem ga prepoznala, bil je Jezus Kristus, prečudovit, poln
ljubezni. Gledala sem ga in začutila osupljivo svobodo. Samo na to sem se
osredotočala, na njega, na silno ljubezen. K njemu sem molila celo nosečnost.
Nekaj časa sem ga gledala, pričakovala sem, da bo nekaj rekel. A ni se obrnil k
meni, namenil mi ni niti ene besede. Niti jaz mu nisem rekla ničesar. Čez nekaj
trenutkov mi je dal znamenje. Z obema rokama mi je pokazal pot nazaj. Samo to
je naredil, a bilo je dovolj, da sem razumela sporočilo. Brez ene same besede
mi je povedal, da moj čas za tisti svet še ni prišel, da se moram vrniti nazaj.
Jezus me je rešil, on me je vrnil med žive,« je prepričana Ramona, ki so jo
dejansko že razglasili za mrtvo, a sta preživela oba z otrokom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar