POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (5) Poglabljanje v molitev

            Pred 2. vatikanskim cerkvenim zborom smo bili navajeni reči, da je molitev pobožno povzdigovanje duha k Bogu (po Evagriju). To je sicer res, a molitev ni samo to. Razen tega ne gre samo za povzdigovanje duha, ampak tudi srca. Bolje bi bilo reči, da je molitev pobožno povzdigovanje duha in srca k Bogu.

Teolog Karl Rahner pravi: "V molitvi odpiramo svoje srce Bogu." "Molitev je vsako neposredno k Bogu usmerjeno povzdigovanje srca."

Filozof Kierkegaard pravi:   "Najmočnejši je tisti človek, ki zna skleniti roke k molitvi. – Prava molitev je boj z Bogom, v katerem zmagamo z Božjo zmago. – Kdor se bori s svetom, bo velik v zmagi nad svetom; kdor se bori s seboj, bo večji; kdor se bori z Bogom, bo večji kot vsi."

                        "Moliti pomeni z ljubeznijo misliti na Boga," je kratko, jedrnato in globoko povedal Charles de Foucauld.

Pri nekaterih opisih manjka vidik poslušanja Boga. Morda je le rahlo nakazan. Če najprej ne spregovori Bog, nismo zmožni prave molitve. On nas ne samo prvi ljubi, temveč nas tudi kliče prvi k molitvi. Bog se je moral najprej prikazati Abrahamu ter mu obljubiti, da bo njegovemu potomstvu dal obljubljeno deželo. Šele nato mu je Abraham postavil oltar kot odgovor na to Božje prikazanje. Vse obračanje očakov na Boga, vse molitve prerokov in drugih so odgovor na Božji klic, na Božje obljube in pomoč.

            Poglobljeno molitev lepo opiše sv. Terezija Vélika: "Po mojem mnenju notranja molitev ni nič drugega kakor prijateljsko srečanje in zaupen pogovor z Njim, ki o njem vemo, da nas ljubi."

            Že v Svetem pismu so veliki molivci poslušali Boga. Še več: celo gledali so ga. Vse so pričakovali od Boga. Z Bogom so govorili, ga klicali, pred njim zdihovali in jokali, mu peli in vzklikali. Na Boga se niso obračali le z besedami, temveč tudi s srcem in duhom. Njihova molitev je bila tesno povezana z vsakdanjim življenjem posameznika in skupnosti. Molitev ustnic, srca in duha je bila duhovni izraz njihove trajne povezanosti z Bogom. Ko so se ravnali po Božjih zapovedih, so že molili.

            Ko z očmi vere Boga gledamo, gremo iz sebe k njemu. Ko ga poslušamo, zapuščamo sebe in svoje misli in mu gremo naproti.

            Za Lazarjevo sestro Marijo pravi evangelist, da "je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo" (Lk 10,39). Marija ob Jezusu pozablja na vse drugo. Zdaj je zanjo čas srečanja z Gospodom. V polnosti živi sedanji trenutek: z ljubeznijo sprejema Jezusove besede in z ljubeznijo v srcu nanje odgovarja. Zaslužila je Jezusovo pohvalo: "Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ga nihče ne bo vzel" (Lk 10,42).

            Molitev je srečanje dveh ljubezni: ljubezni Boga in vernika. Kot takšna ima vrednost sama v sebi in zato nanjo ne smemo gledati le kot na sredstvo, s katerim moremo doseči kakšno dobrino od Boga. Molitev ni izguba časa, kakor marsikdo misli, saj tudi ljubezen med zakoncema, med materjo in otrokom ni izguba časa. Naglica je velik sovražnik molitve. "Bog je ustvaril čas, človek pa naglico," pravi irski pregovor.