Prt za Marijo

Vrhu griča je stala – pravzaprav stoji še danes – starodavna cerkev, posvečena Mariji Vnebovzeti. Prt na tamkajšnji oltarni mizi je nekaj posebnega. Na dragoceni rdeči podlogi so izvezeni veliki zlati cvetovi lilij. Pred nedavnim so to dragoceno vezenino obnovili. Izvezle so jo pred mnogimi desetletji nune vezilje – umetnice v bližnjem samostanu. Ko je prvič krasila oltar, je bil mrzel in vetroven februarski dan. Toda ljudi, ki so se tega dne zbrali v cerkvi, to ni motilo. Bila je poroka, poročila sta se fant in dekle iz dveh najpremožnejših in najuglednejših družin iz vasi pod hribom. Samo nevestina mati je neprestano hlipala. Nevesta se je z nejevoljo ozirala nanjo. Zakaj ji hoče zagreniti najsrečnejši dan v njenem življenju, dan, za katerega si ni upala misliti, da bo kdaj prišel. Ana in Anton sta bila namreč bratranca in Anina mati je bila prepričana, da se nikakor ne smeta poročiti. Za mater je bilo najpomembnejše, da bo rodila zdravega naslednika. Nekoč ji je v navalu jeze rekla: »Otrok ne boš imela ali pa bodo bebavi.« Ljubezen je trajala vse od šolskih let in mati je ni mogla preprečiti. Končno se je vdala. Ana je obljubila na Marijin oltar dragoceni prt, če se bo smela poročiti z Antonom. Zdaj sta bila mož in žena, v zahvalo za to pa prt na oltarju. Marija torej nima nič proti tej zvezi, če ji je uspelo dobiti spregled od cerkvenih oblasti. Ko so mladoporočencema čestitali pred cerkvijo, je mati rekla samo: »Z Bogom in Marijo barantati ni dobro. Ta zakon ne bo srečen.«

Toda Ana je bila prepričana, da bo srečna. Odšla bo s človekom, ki ga ljubi edinega na svetu. Čakala ju je premožna kmetija. Tudi veliko dela, seveda! Ampak Ana se tega ni bala. Toda, ko je bila noseča, so ji prišle na misel materine besede, da ne bo rodila zdravih otrok. Ampak sv. Miklavž je prinesel zdravega sina. Zdaj se je tudi njena mati nekako sprijaznila s hčerino poroko.

Ko je pričakovala drugega otroka, se strahovi niso več pojavili. Rodila je punčko, a babica je rekla, naj jo hitro nesejo h krstu, ker ne bo dolgo živela. Res je umrla še tisto popoldne. Pokopali so jo na pokopališču v kotiček z drugimi otroškimi grobovi. Ana je hodila na ta grobek, dokler je bila živa. Sprva je vodila s seboj tudi sina in nečake, ki pa nikakor niso znali razumeti, zakaj mati tako joka v tistem kotičku pokopališča. Toda življenje ji tudi naprej ni prizanašalo. Mož je začel bolehati. Še preden se je zavedel, da gre zares, je umrl. Vdovi se je mešalo od bolečine. Ko so krsto spustili v grob, je skočila za njim in rjovela, ne jokala. Sorodniki so jo spravili domov in ji dopovedovali, da mora živeti za sina in kmetijo. Ubogala jih je, toda vesela ni bila nikoli več. Hodila je sicer k maši in na pokopališče, a nič več se ni k Mariji obračala s prošnjami. Zdelo se ji je, da jo vsepovsod spremlja njena pokojna mati s svojimi hladnimi sivimi očmi in govori: »Z Marijo barantati ni dobro.« Moči ji je dajala samo zavest, da njen zakon ni bil zaman, saj je dala starodavni rodbini naslednika, ki so ga od nje pričakovali. Toda sin se je šele pozno poročil, a zakon ni bil blagoslovljen z otroki; splav je sledil splavu. Ko je bila snaha spet noseča, so znanke Ano nagovorile, naj gre z njimi na romanje v Fatimo. Nenadoma se ji je zazdelo, da je Marija ni povsem zapustila in se lahko spet obrne nanjo s prošnjo. Ko so prispeli v Fatimo, je pokleknila v odmaknjen kraj in samo molila. Vsaki molitvi je dodala: »Naj se otrok rodi. Pa ni treba, da je sin, ponosni dedič. Ne, majceno drobno punčko nam daj. Ime ji bo Marija.«

In res se je rodila drobcena punčka. Njena mamica je zanjo izbrala čudno tuje ime, za babičin predlog ni hotela niti slišati. Toda Ana jo v svojem srcu kliče Marija. In zdi se, da se je spet odtajalo njeno srce. Sama je vzela v roke vezenje in naredila prt za Marijo v cerkvi na griču. Med tem so se liturgične zapovedi v cerkvi spremenile, oltar so obrnili proti ljudem. Anin prt – darilo, je ostal na mizi pri oltarju. Za novo mizo je izvezla prt z istim vzorcem, le mnogo bolj preprost.

Valerija Ravbar