po
mestnih ulicah vse vrvi.
po
stojnicah je kot v čebeljem panju.
Na
moč se trudi svet,
da
bi zasenčil mali plamen hrepenenja,
da
bi utišal molk
in
tiho možnost zrenja sebe.
Ne
dá očem nebesnih zvezd preprostega okrasja
in
srcu, da bi bílo v ritmu enoglasja ...
A
če ustaviš se za hip in zbrano vse premisliš,
lahko
odločiš se, da ves bleščeč nered počistiš,
da
notranji pogled usmeriš v svojo kamrico srca,
ki
ni še okrašena in ki v pozabi tvoji lastni trepeta ...
Odloči
se in vstopi!
Razglej
se po tišini lastni, ki tu je vedno zate!
Razloči
zvok miru, ki poje nežno melodijo
in
luč ljubezni siplje nate.
Takrat
začutiš, da to je tisto pravo
in
vse, po čemer hrepeniš;
ker
tistega, kar je zares pomembno,
si
v veselju in v trpljenju vedno bolj želiš ...
Želiš
Lučí si prave, ki vedno bi sijala in te grela tam, kjer je srce.
Saj
to srce zares je tvoje in od rojstva pa do smrti s tabo gre.
Le
Bog izpolni večno hrepenenje,
le
On zares prižge v srcu Luč.
Poglej!
Prihaja v jasli,
da
že kot Detetu mu podariš svoj ključ!
Olga
Ni komentarjev:
Objavite komentar