Kratka življenjska pot svete Bernardke v Marijini šoli

Bernardkino duhovno življenje se je zagotovo začelo po "izredni poti", vendar se je po koncu prikazovanj in tudi v redovništvu odvijalo po "redni poti."
V svoj dnevnik je zapisala: "Ni pomembno narediti veliko, ampak narediti dobro."Vsa njena dejanja to potrjujejo. V času njenega življenja, trideset let pred sveto Terezijo Deteta Jezusa, ta model prakticiranja ljubezni v vseh najbolj vsakdanjih dejanjih (čeprav se načelno vedno priporoča v krščanskem življenju) ni bil najbolj priznan. Zato je ta Bernardkina drža pogosto zmedla tiste, ki so jo srečevali, in celo njene predstojnike.

Ena izmed tistih, ki jo je motila Bernardkina nekoliko neotesana preprostost in odsotnost mističnosti, ni mogla verjeti, da jo je Mati Božja izbrala, in je zahtevala od nje dokaz. Bernardka je kot odgovor dvignila enega izmed povojev, ki je razodel krvavečo rano na njenem kolenu, in vprašala: "Ali je lahko tole?" Njena sogovornica je bila pretresena.
Leto 1879, zadnje leto njenega zemeljskega življenja, je bilo zelo hudo. Telesnemu trpljenju so se pridružile še duhovne muke zaradi noči vere. Tako kot bo doživljala nekaj let pozneje karmeličanka iz Lisieuxa, je tudi Bernardka doživljala muke notranjih dvomov. Iz te preizkušnje čiste ljubezni je zmagovalno izšla z vso močjo volje, naravnane k slepi veri, tako da se je skrila v Marijino naročje in privila ob Jezusovo Srce, proseč za milost, da bi ostala zvesta.

Geneviève Esquier