Čutil sem, da je bil Bog v meni

Pri tretjem prikazanju so pastirčki navzočnost nadnaravnega še mnogo bolj občutili kakor pri prejšnjih dveh. Celo Frančišek si več dni ni upal govoriti. Pozneje je rekel:

»Zelo rad vidim angela. Najhuje pa je, da potem nič ne moremo. Jaz še hoditi nisem mogel, ne vem, kaj mi je bilo.«

Tisti dan po tretjem angelovem prikazanju so bili tako iz sebe, da je šele Frančišek opazil, da se je že zvečerilo in da je treba čredi odgnati domov.

Po več dneh so se zopet lahko normalno pogovarjali, zlasti o prejetem svetem obhajilu. Tedaj je osemletni Frančišek rekel Luciji:

»Angel ti je dal sveto obhajilo, kaj pa je dal meni in Jacinti?«

'Tudi sveto obhajilo,' je odgovorila Jacinta v neizrekljivi sreči. 'Nisi videl, da je kri kapljala od hostije?'

»Čutil sem, da je bil Bog v meni, pa nisem vedel, kako.«

Potem je pokleknil, sklonil glavo k tlom in ostal tako dolgo časa s svojo sestro in ponavljal angelovo molitev 'Presveta Trojica …'

Ko Lucija v četrtem Spominu primerja občutke, ki jih je v njih izzvalo Marijino prikazovanje, z občutki, ki jih je v njih izzval angel, ugotavlja:

»Ne vem, zakaj so prikazovanja naše Gospe izzvala v nas precej drugačne občutke. Čutili smo enako notranje veselje, enak mir in radost, a namesto telesne potrtosti smo občutili osvežujočo živahnost, namesto izničenja spričo Božje navzočnosti izredno veselje, namesto težav z govorjenjem navdušeno zgovornost. Kljub vsemu temu pa sem čutila nujnost molka, predvsem v določenih stvareh.«

Za rast pastirčkov v veri, upanju in ljubezni je bilo odločilno nadnaravno razpoloženje in moč, ki jih je obdajala med prikazovanji angela in po njih. Božjo navzočnost so občutili tako močno in notranje, da še med seboj niso upali govoriti. V svoji notranjosti so občutili mir in srečo, ki sta njihove duše popolnoma naravnavala k Bogu.