Težka leta po vojni so nam pomagali premostiti tudi paketi, ki smo jih dobivali iz Amerike. Sorodniki z druge strani oceana so nam pošiljali predvsem oblačila, včasih pa tudi hrano: riž, kavo, konzerve. Toda takega paketa kot so ga za božič tam nekako pred 70 leti dobili Barbčevi na domačiji vrhu hriba, še nismo videli. V njem je bilo poleg oblačil predvsem veliko igrač: punčke podobne barbikam, plišasti medvedki, pobarvanke, plastične pištolice, orglice in veliko sladkarij. Vse to je pošiljala gospodarjeva sestra, ki je iz domače revščine še kot mlado dekle odšla po svetu. Pravzaprav smo skoraj vsi dobivali pakete iz Amerike, a malce čudno je bilo, da ni nobenega nikoli dobila soseda Pavlina, katere pokojni mož je bil doma iz Barbčeve hiše. Bila je vdova z dvema neubogljivima otrokoma, ki ju je komaj preživlja z delom na dnini in krpo lastne zemlje, kjer je preredila pujska. Ljudje so ji govori, da ni prav, da vse pakete dobi svakinja na domu. Pavlina pa je zamahnila z roko: »Kar naj jih ima, saj več kot ene obleke na enkrat ne more obleči in več kot več ne more pojesti – torej sva na istem.« Toda ljudem nekaj ni dalo miru, pa so pregovorili poštarja, da jim je dal naslov tete iz Amerike. Pisali so ji o stiski, v kateri živi ovdovela svakinja in da bi bilo prav, če bi se spomnila tudi nje in njenih otrok. Dobili so odgovor, da oblačila, ki jih pošilja, niso njena, ampak jih zbere pri sodelavkah in znankah, ki nimajo svojcev v Evropi. Pakete je pošiljala na svoj dom misleč, da jih svakinja razdeli vsem sorodnikom. Zdaj pa ne bo poslala nikomur več ničesar. Jaz pa ob spominu na to zgodbo vedno pomislim na preprosto dejstvo, da več kot ene obleke hkrati ne moreš obleči, prav tako se več kot do sitega tudi ne moreš najesti.
Valerija
Ni komentarjev:
Objavite komentar