Različne priče so povedale, kako je Janez Marija že od zgodnjih otroških let na različne načine gojil ljubezen do Device Marije. Ko je zazvonilo Angel Gospodov, je pokleknil in molil. Večkrat je postavil kipec na stol, pokleknil in molil. Pri starosti štirih let je nekega dne izginil. Mati ga je iskala in klicala, a ga ni mogla priklicati. Vse je preiskala. Končno ga je našla v hlevu. Na jasli je položil kipec Matere Božje in pred njim pobožno molil. Klečal je med dvema živalima. Mati ga je pokarala: »O otrok, zakaj se skrivaš, da bi molil, saj veš, da skupno molimo.« Janezek je odgovoril: »O mati, odpusti, nisem vedel.«
Janez Marija in njegova mlajša sestra Marjeta sta bila že zgodaj pastirčka. Dvakrat na dan sta gnala osla, krave in ovce na pašo. Tako sta večino časa prebila na paši. Tam sta pletla volnene nogavice, kakor je bila takrat navada pri pastirjih. Pobožna mati ju je navadila, da sta na pašniku najprej pokleknila in molila. Tako sta darovala Bogu svoje delo.
Janez se je večkrat umaknil v samoto k potoku Planches (izg. Planš), da je tam molil. Marjeti je rekel: »Pleti ti mojo nogavico, jaz moram iti k potoku molit.« Tam je v vdolbino neke trhle vrbe postavil kipec Matere Božje in molil rožni venec. Vrba mu je bila za oltar, grmovje pa za zidove cerkve. Včasih pa se je igral z drugimi otroki.
Janezovo zavzetost za vse Božje kaže tudi dejstvo, da sta s sestro Marjeto iz ilovice večkrat gradila cerkev in izdelovala kipe. V domači hiši so dolgo časa hranili kip Brezmadežne, ki ga je izdelal Janez Marija, oče Matej pa ga je dal žgati.
Janez je že zelo zgodaj začel delati na polju skupaj s starejšim bratom Francem in hlapcem. Treba je bilo orati, okopavati vinograd, kositi in žeti ter opravljati živino v hlevu. Ko je bil star trinajst let, je nekoč skupaj s petnajstletnim Francem okopaval vinograd. Francu, ki je bil dve leti starejši in tudi sicer močnejši, je šlo delo hitreje od rok in je naredil veliko več kakor Janez. Janez, ki je tekmoval s starejšim bratom, je bil zvečer zelo utrujen. Svoji materi je priznal: »Zelo sem utrujen, ker sem tekmoval s Francem.«
Mati se je hotela zavzeti za Janeza, zato je rekla Francu: »Delaj bolj počasi, tako kot on, ali pa mu pomagaj.« Franc pa je odgovoril: »Toda, mati, saj Janezu ni treba toliko narediti kot naredim jaz. Starejši mora vendar narediti več kakor mlajši. Kaj bi ljudje rekli, če bi starejši naredil ravno toliko kakor mlajši?«
Naslednje jutro je prišla k Vianneyevim neka redovnica in je dala Janezu Mariji kipec Matere Božje. S tem kipcem je šel naslednji dan z bratom Francem v vinograd. Ko sta prišla tja, je Janez kipec poljubil in ga nesel precej daleč naprej. Kakor hitro je prikopal do kipca, ga je poljubil in spet nesel naprej. Tako je delal do večera. Ko sta prišla z bratom domov, je povedal materi: »Mati, imejte vedno zaupanje v preblaženo Devico. Danes sem pri delu dohajal svojega brata in nisem nič utrujen.«
Sploh je rad govoril o Devici Mariji in o Bogu. Ko je pozneje študiral modroslovje (filozofijo) kot pripravo na bogoslovje (teologijo), se je po navodilih sv. Ludvika Grigniona Montfortskega posvetil Bogu po Mariji. Postal je popoln Marijin služabnik. Ona, ki je po besedah papeža Janeza Pavla II. evharistična žena, je Vianneya usmerjala k Jezusu, ki se pri sveti maši za nas daruje, je pri svetem obhajilu naša hrana in nas v tabernaklju z ljubeznijo pričakuje. Uresničeval je geslo: Po Mariji k Jezusu!
Janez Marija Vianney je prisrčno pobožnost do Matere Božje ohranil vse življenje. Obdržal je navado, da je »blagoslavljal uro«. Ko je bíla ura, je zmolil zdravamarijo v vseh okoliščinah, celo med pridigo. Takoj po prihodu v Ars je zelo pospeševal češčenje preblažene Device. V cerkvi je povečal in polepšal Marijino kapelo in tja postavil lesen pozlačen Marijin kip, ki je po lepoti presegal vse ostale v cerkvi.
Dne 1. maja 1836 je svojo župnijo posvetil Mariji brez madeža izvirnega greha spočeti. Kot spomin na to posvetitev je bila pred vhodom v Marijino kapelo obešena podoba. Dal je napraviti iz srebra pozlačeno Marijino srce, ki še danes visi okrog vratu »Čudodelne Device«. V srcu so na belem traku napisana imena vseh tedanjih arških župljanov. Župnik je na prižnici prebral imena vpisanih. Mladi so pri Marijini kapeli zapeli Salve Regina, župnik pa je stavil trak z imeni Mariji posvečenih v njeno srce. Na pročelju arške cerkve je od 1844 dalje stal velik kip Brezmadežne, ki ga je dal tja postaviti Vianney.
Marijine praznike je arški župnik obhajal zelo slovesno. Pri svetem obhajilu je bilo zelo veliko ljudi. Na večer pred Marijinimi prazniki je imel Vianney pridigo v čast Devici Mariji, ki so jo ljudje zelo radi in v velikem številu poslušali. Župnik je govoril z veliko gorečnostjo o Marijini svetosti, mogočnosti in ljubezni.
Na vseh pročeljih arških hiš so bili Marijini kipi. V vseh hišah so visele barvne slike Matere Božje, ki jih je daroval župnik in se nanje tudi podpisal.
Izredno slovesno je bilo v Arsu praznovanje Brezmadežne leta 1854. V Rimu so se tega leta pripravljali na slovesno razglasitev verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Tudi Vianney je z veliko zavzetostjo pripravljal svojo župnijo in romarje. Imel je več govorov. Vse vernike je pretreslo, ko je na koncu pridige vzkliknil: »Če bi se mogel prodati, da bi še kaj storil za presveto Devico, bi se prodal.«
Dne 8. decembra zvečer je pri svojem govoru Vianney vzkliknil: »Kolikšna sreča! Kolikšna sreča! Vedno sem mislil, da v vencu svetih katoliških resnic manjka še ta žarek. To je bila vrzel, ki v sveti veri ni mogla dalje ostati.«
Posebno slovesna je bila razsvetljava in zvonjenje. Katarina Lassagne pripoveduje: »Preden je šel svetnik gledat razsvetljavo, je sam zamajal zvonove. In zvonili so dolgo, dolgo, da so prihiteli ljudje iz sosednjih župnij gledat. Mislili so, da je požar. Medtem pa se je župnik ves vesel sprehajal v siju bakel med navzočimi duhovniki in brati.«
Življenjepisec Jakob Kolarič zaključuje: »Ta praznik je bil eden najlepših v njegovem življenju. Bil je že 60 let star, a ta dan je bil videti vsaj 20 let mlajši. Še nikoli ni bil noben otrok bolj srečen ob veselju svoje matere, kakor Vianney ta dan, ko je videl zmagoslavje svoje nebeške Matere.«
O Marijinem brezmadežnem Srcu je svetnik učil: »Čim večji grešniki smo, več ljubezni in sočutja ima do nas. Marijino Srce je tako nežno do nas, da so srca vseh drugih mater le kos ledu v primeri z njenim.«
Po zgledu Janeza Marije Vianneya imejmo tudi mi veliko zaupanje v svojo duhovno Mater, vzornico in priprošnjico pri dobrem Bogu ter se ji popolnoma izročimo. Ona nas bo vodila k Jezusu, ki se nam v sveti Evharistiji najbolj približa.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar