Kako so z njimi ravnali v kočevskih zaporih, si lahko samo predstavljamo. To ni bil hotel. Tisti, ki so jih zaprli, niso imeli nikakršnega spoštovanja do vernih ljudi. Duhovniki so jim bili največji trn v peti. Poniževali so jih. Morali so spati na golih tleh. Da so jim še bolj vzeli dostojanstvo, jim niso dovolili niti na stranišče. Pogosto so jih zbujali sredi noči in jih napol zaspane silili, da so morali podpisovati razne zapisnike. Razumljivo je, da zapisnikov niso podpisali prostovoljno in iz prepričanja. Komunisti so v svojih časopisih celo objavili, da so vodilni izmed katoliških duhovnikov podpisali izjave in da obžalujejo, da so bili tako slepo pokorni silam, ki so nasprotne domovini.
Razmere v zaporu so bile nečloveške. Bili so zelo natlačeni. Hrana je bila slaba. Dobivali so umazano čorbo, v kateri je plaval tu in tam kak košček krompirja ali korenja. Še zlasti jih je pestila žeja. Imeli so en galon vode za vse, ki so bili v celici. Vsak je dobil komaj kak požirek. Tudi higienske razmere so bile obupne. Niso jim dovolili, da bi se umivali. Uši so se razpasle in jih grizle. Zaradi nenehne žeje so jim razpokale ustnice. Nekateri so imeli tako suha usta, da so težko govorili. Zaradi nepravilne prehrane so dobili hudo drisko, nekateri celo krvavo. Vse to jih je še dodatno izčrpavalo.
Po koncu procesa, ko so bili že obsojeni, so jih začeli odvažati in streljati. Kljub temu da so bile razmere tako nemogoče, je bilo med njimi veliko upanja. Sprejeli so razmere take, kot so bile, in skušali tudi na ta način služiti Bogu. Trudili so se, da so veliko molili. Ker so imeli med seboj duhovnike, so imeli možnost, da opravijo sveto spoved. Kolikor mogoče so bili pripravljeni na vse. Bolj ko so bili od ljudi zavrženi in ponižani, bliže jim je bil Bog ter jim dajal poguma in moči za zvesto pričevanje.
Nemci so se takoj potrudili, da bi naredili red v deželi. Zaradi bližajoče se nemške ofenzive so partizani zapustili Kočevje. Seveda je mesto moralo zapustiti tudi tako imenovano sodišče. Vse ujetnike so morali nemudoma preseliti. Naložili so jih na tovornjake in jih prepeljali v Grčarice. Vas je bila že popolnoma porušena in požgana, za kar so bili zaslužni partizani. Pred vasjo so zavili malo v gozd. Tam so ujetnike mučili in zastraševali s strojnicami. Po več kot dveh urah so jih odpeljali v vas in jih namestili v že precej razdejanem župnišču. Bili so močno zastraženi in niso niti smeli pogledati skozi okno. Eden izmed njih se je spozabil. Pri priči je bil ustreljen v glavo in prsi. Bili so zelo lačni, a jim nihče ni dal ničesar. Vse tri skupine so bile zaprte v raznih sobah. Med seboj pa niso mogli imeti stika.
V vsaki skupini je bil en duhovnik. Ti so se potrudili, da so vsak svojo skupino dobro pripravili na smrt. Molili so rožni venec in prejeli odvezo.
Dne 24. oktobra 1943 so jih z žicami privezali na vrv. Močno zastraženi so odšli v gozd nad vasjo. Po kaki uri hoje so prišli na jaso sredi gozda. Bil je laz, ki so ga domačini redno kosili. V njem je bila kraška vrtača. Tam so nekatere zelo mučili, preden so jih pobili. Med najbolj mučenimi je bil najbrž tudi pater Placid, saj so stari ljudje v Stični vedeli povedati, da je neki domačin partizan pripovedoval, da ne more pozabiti kako grozno so mučili patra Placida. Vseh jetnikov, ki so bili umorjeni na isti dan, je bilo 23.
Bil je Gospodov dan. Vsa Cerkev je praznovala misijonsko nedeljo. Ni naključje, da je pater Placid daroval svoje življenje za Kristusa ravno na nedeljo. V tem lahko vidimo Božjo ljubezen, saj je svoje zemeljsko življenje dopolnil ravno na dan, ko je Gospod vstal od mrtvih. Njegova daritev je bila misijonska. Tudi s svojo smrtjo je bil povezan z njim, ki mu je vse življenje pripadal. Mučitelji so mislili, da bodo v njem zadušili Gospoda, a ga je s smrtjo še bolj poveličal kot z vsem svojim življenjem. Življenje patra Placida je bilo kakor seme položeno v zemljo, da bi vzklilo in obrodilo mnogoteren sad.
Na hitro so skopali skupen grob na dnu vrtače. Zmetali so jih v grob in ga površno zasuli. Nekateri, ki so izvedeli za vse, kar se je zgodilo, so obvestili župnika v Ribnici. Ta pa je obvestil tudi domače. Oče p. Placida je onemel. Lasje na glavi so se mu pobelili. Obvestili so tudi samostanske v Stični. Ti so za pokojnega patra Placida 16. novembra opravili sedmino.
Vsem, ki so bili v skupini, je pater Placid naročil: »Če se bo kdo izmed vas rešil, naj sporoči v župnišče v Ribnico pozdrave za domače. Naj molijo zame. V Stično pa naj sporoči, da imam naročenih 120 svetih maš.« Te svete maše je pozneje opravil njegov rodni brat pater Maver.
V samostanu je smrt patra Placida povzročila neke vrste zadržanost. Niso veliko govorili o vsem, kar se je zgodilo. Tudi zapisali niso v samostanske dokumente skoraj nič. Komunistično nasilje je pognalo mnogim strah v kosti. Opat Avguštin je bil pretresen. Ni mogel verjeti, da se je lahko komunistična ideja tako razpasla med Slovenci. Tiho je trpel in se bal, kdo bo naslednji. Bil je trdno odločen, da se ne bo umikal in ne bal. Skrbelo ga je za njegove menihe. Tistim, ki so bili bolj izpostavljeni, je predlagal, naj bodo čim bolj zadržani in ne dajejo nikakršnih izjav, s katerimi bi lahko dražili komuniste. Z vso ljubeznijo je nadaljeval molitev za svoje menihe in za slovenski narod. Slutil je, da se bodo dogajale še hude reči. Toda ni izgubljal upanja in ni se prepuščal strahu. Vedel je, da v vsem, kar se dogaja, ni sam. Jezus je z njimi in on drži svojo roko tudi nad slovensko zemljo. Še posebno pa je bil gotov, da Bog varuje stiški samostan. Ne bodo se izognili trpljenju, a imeli bodo moč, da bodo vztrajali v zvestobi do konca. Pater Placid je že končal svoje zemeljsko popotovanje. Z apostolom Pavlom bi lahko vzkliknil: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal in vero ohranil.« Da, bil je zvest do konca. Tudi v mučeništvu ni klonil. Jezus sam je trpel z njim in v njem. Sedaj je sobrat že pri Bogu. Opat je bil prepričan, da so dobili v patru Placidu novega priprošnjika pri Bogu. Pogosto je iz vsega srca vzdihnil: »Pater Placid, prosi za nas pri Gospodu!«
Menihi se o vojnih rečeh niso veliko pogovarjali. Posebno molčeči so bili pred delavci. Vse je bilo tako čudno, da nikoli nisi vedel, kdo lahko kaj pove naprej. Bal se je, da bi komunisti med samostanskimi koga pridobili, da bi jim pripovedoval, kaj se v samostanu dogaja, o čem se menihi pogovarjajo. Vse, kar je opravil opat Avguštin, je opravil na štiri oči. Zelo je bil zaskrbljen za vse, ki so sodelovali pri reviji Božje kraljestvo. Pater Metod in pater Tomaž sta bila glavna sodelavca. Naročal jima je, naj bosta pazljiva, da ne bi po nepotrebnem izzivala nesreče.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar