Cerkveno leto in velikonočna skrivnost Naša velikonočna skrivnost

V vsem našem življenju se uresničuje Gospodova pasha, njegov prehod s tega sveta k Očetu. Skupaj z njim naj bi k Očetu dospeli tudi mi. Pri praznovanju nedelje in velike noči, zlasti pri evharistiji, postane velikonočna skrivnost navzoča, in sicer ne v krajevno-časovni konkretnosti, ampak v svoji duhovni, večnostni vsebini. Tudi pri drugih praznikih gre končno za velikonočno skrivnost, za povezanost s to skrivnostjo. To velja že zaradi evharistije, ki je povezana s praznovanjem. Hkrati pa so vsi dogodki Jezusovega življenja povezani z njegovo velikonočno skrivnostjo. Tudi pri praznovanju Device Marije, sv. Jožefa in vseh svetnikov je navzoča Kristusova velikonočna skrivnost, poveličani Kristus sam, le pod nekim drugim vidikom. O božiču je prav tako navzoč poveličani Kristus; gledamo pa ga kot tistega, ki je rojen v Betlehemu, v zemeljski nizkosti. Tudi v adventnem času je navzoč poveličani Kristus, a kot tisti, ki ga pričakujejo narodi ob prvem in drugem prihodu. Celo na veliki petek gledamo na vstalega Kristusa, le da na temnem ozadju njegove smrti na križu. Zato ni nobenega velikega petka brez žarkov velikonočnega jutra. Velja pa tudi obratno: Nobene velike noči ni brez poprejšnjega velikega petka. Poveličani Kristus nosi rane, le da so poveličana znamenja njegove zmage nad smrtjo in človeško hudobijo.

Cerkveno leto povezuje v eno prav Kristusova velikonočna skrivnost. Tej skrivnosti se bližamo od različnih strani, zato je v Cerkvi toliko različnih praznikov. Ker smo ljudje nepopolna bitja, moremo iz polnosti poveličanega Kristusa le polagoma zajemati. Pri tem nam pomagajo različni vidiki Jezusovega odrešenjskega življenja in delovanja.

Sv. Pavel je Korinčanom zapisal: »Kristusova ljubezen nas sili k temu spoznanju, da je eden umrl za vse in so zato umrli vsi. Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal« (2 Kor 5,14s).

Naš cilj je torej: živeti Kristusu, ki je za nas umrl in vstal. Kristus ni umrl in vstal samo zase, ampak za vse ljudi, tudi zate in zame. V Kristusu smo umrli in na začetni način vstali. To se je zgodilo pri krstu, to se dogaja pri vsakem praznovanju velikonočne skrivnosti. Velikonočna skrivnost je Kristusova skrivnost zato, da bi postala naša skrivnost. Kristusu učlovečenje, smrt in vstajenje ni bilo potrebno. Prehod iz smrti v življenje je potreben nam. Kristus je šel pred nami, da nam je pokazal pot, nam dal zanjo moči in nam pri Očetu pripravil prostor. Trpljenje in smrt za nas še ostaneta. Tudi boj z grehom in začetnikom greha nam ni prihranjen. Toda z nami je On, ki je rekel: »Jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta« (Mt 28,20).

Kristusova smrt in vstajenje sta tako tesno povezana med seboj, da ju ne moremo ločiti. Vstali Kristus nam po bogoslužju in cerkvenem letu daje novo življenje. V tem novem življenju je hkrati smrt starega človeka, naše sebičnosti, naše grešnosti. Kristusova smrt nas odrešuje po posredovanju vstalega Kristusa. Vsa učinkovitost Kristusovega trpljenja prihaja do nas po vstalem Kristusu.

Biti kristjan pomeni živeti v Kristusu, in sicer v poveličanem Kristusu. Kdor živi v Kristusu, sprejema od njega Božje življenje in odrešenje.

p. Anton