Res v življenju ljudje doživijo razne stvari. Te jih zaznamujejo in potem tako gledajo na življenje. Toda ali je življenje res samo križ? Tega ne bi mogli reči, saj je v vsakem življenju toliko lepih trenutkov, za katere se je splačalo živeti. Kaj kdo o življenju reče, je odvisno od tega, kako ga je sprejel. Ali ga je sprejel kot dar, ki mu je dan iz ljubezni in ga sedaj napolnjuje z novo ljubeznijo, lahko pa življenje jemlje kot ječo, v katero je ujet.
Skušajmo si podrobno ogledati, kaj življenje sploh je. Življenje je naše bivanje v času in je seveda zaradi tega tudi minevanje. Vsak dan je krajše in vsak dan smo bliže koncu življenja, ki mu pravimo smrt. Tega minevanja se ne da ustaviti na noben način, pa čeprav si nekateri to zelo prizadevajo. Na svetu so posebne skupine znanstvenikov, ki se trudijo, da bi s svojimi odkritji in spoznanji podaljšali življenje ali upočasnili staranje. Vse to ima Bog v svojih rokah. On je gospodar življenja; vsakemu ga daje toliko, kot sam hoče in misli, da je najbolj prav. Nobena zdravila ne pripomorejo, da bi življenje podaljšali, niti za uro ne.
Toda ni samo človekova posebnost, da se stara in gre koncu življenja naproti. Vse na svetu mineva in se spreminja iz ene oblike v drugo. Že sam neživi svet je tako urejen. Celo gore, o katerih mnogi pravijo, da so večne, se vsak dan spreminjajo. Ko so nastale, so bile visoke. Potem pa se začne proces razpadanja. Veter, voda in vremenske razmere pripomorejo, da se gore nižajo. Vsak dan bolj razpadajo in se nižajo, dokler ne bodo postale čisto nizke. Seveda, v primerjavi s človekovim življenjem, vsi ti procesi potekajo komaj opazno. Še bolj zanimivo in očitno je minevanje v živem svetu. Tudi rastline minevajo. Kar načrpajo iz neživega sveta, spremenijo v snovi druge vrste, ki jih potem použijejo in porabijo živali. Rastline se prav tako izčrpajo pri svojem delu, v svojem življenju se použivajo. Osnovne prvine predelujejo in spreminjajo v druge, bolj zapletene in bolj koristne. Iz njihovega použivanja nastajajo druge dobrine.
Podobno se dogaja v bolj razvitem živalskem svetu. Živali živijo od tega, kar so rastline ustvarile, same pa so spet hrana drugim živalim. Za življenje na zemlji je vse koristno, ena stvar je za to, da koristi drugi, ena vrsta preživlja drugo. Nič se ne izgubi, vse se porabi za novo življenje. Življenje enega omogoči ohranjanje življenja drugega. Vse skupaj je kot čudovit laboratorij, kjer se vse stvari najbolj koristno uporabijo.
Vsi procesi razgradnje so tako urejeni, da vedno ena snov preide v drugo in pri tem odda energijo, ki je bila v njej shranjena. Ker jo ima snov nižje stopnje manj, se ta energija sprosti v obliki toplote ali kaj podobnega. Vzemimo na primer svečo, ki gori. Vosek, iz katerega je sveča, je dragocena snov, v katero je bilo vloženega veliko čebeljega dela. Ko ga zažgemo, se vse nakopičeno delo sprosti v obliki toplote in svetlobe. Zato sveča greje in razsvetljuje okoli sebe. Podobno je pri vseh takih procesih.
Kako pa je pri človeku, ki je krona stvarstva? Tudi v človeku vse mineva, saj se taki procesi dogajajo tudi v njem. Tudi človek uporablja za ohranjevanje življenja snovi, ki so jih izdelale rastline. S temi se prehranjuje in njihovo energijo uporablja za življenjske procese, ki se odvijajo v človeškem telesu. Ne bi mogli reči, da človek ustvarja kaj novega, kar bi potem ohranjalo novo, višjo živo vrsto. Kaj pa je potem človekov namen? Zakaj človek živi? Kar tako ne obstaja, nek namen mora imeti. Tudi človek mora »proizvajati« nekaj, kar je v korist drugim. Ne more biti le brezkoristen porabnik, ki bi samo živel od drugih. Da, tudi človek ima svoj namen, saj je krona vsega stvarstva. Bog ga je določil, da bi bil vsemu stvarstvu gospodar in bi povsod odkrival ljubečo Božjo roko, ki ga vsak trenutek obdarja. Tudi človekovo življenje je použivanje. Kakor sveča se mora tudi človek použivati in oddajati. Toda kaj človek oddaja? Bog ga je poklical, da bi oddajal ljubezen. Zato je potrebno, da vsak izmed nas v življenju odkrije, da je smisel našega življenja prav v minevanju in izgorevanju. To je tisto, kar življenju daje vrednost in lepoto.
Pomagajmo si s primero. Znanstvenik vloži veliko svojega dela, skrbi in tudi svojih materialnih sredstev, da odkrije neko stvar. Na koncu bi lahko rekli, da je naredil izgubo, toda njegovo odkritje je v blagor vsega človeštva. Naredil je sicer izgubo, a ta je postala dobiček za človeštvo. Podobno je pri vsakem človeku. Veliko vloži v razna dejanja, veliko potroši, a na koncu nekomu naredi veselje, ki je vredno več kot ves vloženi napor. Smisel človekovega življenja je izgubljanje in minevanje, toda to minevanje mora biti rodovitno. Ne sme biti kar v prazno. Kakor sveča moramo tudi mi v svojem življenju oddajati svetlobo. Svetloba, ki jo oddajamo, res ne bo pregnala mraza in hladnih temperatur, pregnala pa bo mraz iz src. Bolj ko se človek razdaja, več bo naredil v življenju. Z drugimi besedami: ne smemo reševati svojega življenja, ampak znati izgubljati. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?«
Kako lepo nas Jezus pouči, da je potrebno izgubiti življenje zaradi njega in evangelija, saj ga na ta način resnično zaživimo. Jezus želi, da bi vsi v življenju izkusili lepoto življenja, zato nas kliče k izgubljanju življenja. Kakor sveča se moramo použivati za druge. Samo to je smisel življenja. Treba je za nekoga živeti in biti nekomu prinašalec sreče. Življenje prejemamo od Boga kot čisti dar. Vsak dan znova nam je darovan, da iz njega naredimo nekaj lepega za Boga, kot je rekla sveta mati Terezija iz Kalkute. Ne smemo živeti zase, naše življenje mora biti rodovitno. Zaradi tega, ker jaz živim, mora biti nekdo na svetu srečnejši. Kar prejemam od Boga, moram po svojih močeh oddajati naprej. Če nikogar ne osrečim, je moje življenje brezkoristna izguba, če pa ljudem prinašam srečo, moje življenje postane koristna izguba.
Razdajati se, pomeni, živeti za druge. Sveča, ki bi ostala vedno neprižgana, bi sicer vedno ostala sveča, toda od take sveče se nihče ne bo ogrel, nikomur ne bi bila koristna. Tudi človek se mora razdajati za druge, biti mora nekomu v veselje. Res, s použivanjem in razdajanjem človek mineva. Toda ne bo se izgubil, ampak prav nasprotno, postal bo človek. Bolj ko se človek razdaja, bolj uresničuje v sebi ljubezen, bolj postaja to, za kar mu je Bog dal moč in življenje.
Razumeti moramo, da ne bomo na svetu naredili drugega, kot da svoje minevanje čim bolj oplemenitimo. Bolj ko bomo znali izgubljati življenje, bolje ga bomo unovčili. Na koncu naših dni nas ne bodo slavili zaradi tega, ker smo v življenju nakopičili veliko bogastva. Kar poglejmo, koliko je bilo takih v zgodovini človeštva, pa so bili hitro pozabljeni. Danes jih na noben način ne bi mogli več zbrati na seznam. Vse tiste, ki so svoje življenje porabili za razdajanje bližnjim, pa danes lahko hitro zberemo na seznam, saj so se zapisali v zgodovino z zlatimi črkami. Razumeli so, zakaj so na svetu.
Človek je posrednik tega, kar Bog polaga človeku v srce. V Božji službi je zato, da bi na svet prinašal ljubezen. Bog je samo sejalec, ki seje ljubezen v človeška srca. Iskra Božje ljubezni, ki je posejana v človekovo srce, se z razdajanjem razgori v velik plamen, ki greje in sveti vsem ljudem. Bolj ko je človek sposoben ljubezen uresničiti v življenju, bolj postaja živ, več Božje ljubezni lahko domuje v njegovem srcu. Ta ljubezen osrečuje človeka samega in tudi tiste, katerim je namenjena. Ljubezen človeka tudi očiščuje in mu daje razumeti, zakaj se splača živeti. Po ljubezni človek postaja vedno bolj duhovno bitje, vedno bolj je podoben Bogu.
Za življenje bi lahko rekli, da je tudi čas upodabljanja po Sveti Trojici. Kar je bilo položeno v človeka, mora rasti in postajati čedalje bolj zrelo in popolno. Človek mora postati vedno bolj podarjajoč se, vedno bolj bitje, ki živi iz odnosa. Tako kot se Oče in Sin vedno podarjata drug drugemu v Svetem Duhu, tako mora človekovo podarjanje postajati vedno bolj rodovitno. Človek mora za nekoga živeti in v sebi upodabljati Boga, mora postajati vedno bolj Božji, dokler se Bog v vseh ne upodobi.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar