Molitev je prav za prav čudna stvar. Je lahka in »zelo« težka hkrati. Zelo lahko je ponavljati naučene molitvene obrazce, zelo težko pa je vztrajati v zbrani molitvi, moliti tako, da dobi vsaka beseda svojo težo in svoj pomen.
Moliti me ni nihče učil. Kot otrok sem poslušal odrasle. Ko sem bil toliko sposoben, sem ponavljal posamezne besede in kasneje molil skupaj z odraslimi.
Molitev je bila del vsakodnevnega življenja, pred jedjo, po jedi in večerna molitev, to je bil obvezni dnevni ritem.
Rožni venec je bil vsakodnevna molitev. Poleti, ko se je delalo do noči, vsaj ena desetka. V zimskih večerih pa včasih vsi trije deli. Za svoje potrebe sem rožni venec prilagodil in primerno skrajšal. Moja pokojna sestra – približno dve leti sva bila skupaj v domu, zadnjih deset mesecev je bila priklenjena na posteljo – mi je velikokrat rekla: »Hvala Bogu, da imamo rožni venec.«
Zjutraj se vedno mudi. Vstajali in odhajali smo ob različnih urah, tako da je bil zjutraj samo križ, mogoče še Sveti angel.
Pri verouku nas katehet ni učil molitev, saj smo vsi znali vsaj osnovne molitve. Tega, kar smo molili, nismo razumeli. Nihče pa nam molitev ni nikoli razložil.
To je bistveni problem molitve, molitvene obrazce se je zelo lahko naučiti na pamet. Lahko jih je odrecitirati, težko pa je zbrano moliti, še posebej, če ne razumeš tega, kar govoriš.
Očenaš sem začel razumevati šele pred kakšnimi 15 leti, ko sem bral pisma sv. Avguština vdovi Probi v Emono. V njih je očenaš razložen na zelo dojemljiv način. Zanimiva je Avguštinova ugotovitev, da ni treba ničesar drugega prositi, saj je vse, kar potrebujemo, obseženo v očenašu.
Kasneje pa sem bral tudi knjigo pok. papeža Benedikta XVI. Če se prav spomnim je bil naslov knjige Jezus iz Nazareta. V knjigi je razlaga očenaša, se pa velikokrat sklicuje na sv. Avguština.
V takratni nižji gimnaziji nam je katehet rekel, da je molitev pogovor z Bogom. Kadar sem o tem razmišljal, te definicije nisem nikoli ponotranjil. Vse molitve so bile neskončni monologi, neskončna vrsta prošenj, nikjer pa ni prostora za Božji odgovor.
Že po birmi nam je katehet rekel: »Molitev je dihanje duše.« To definicijo sem lahko takoj ponotranjil in sprejel za svojo. V življenju sem lahko velikokrat ugotovil resničnost te trditve. Kadar iz katerega koli razloga nisem opravil vsaj najnujnejših molitev, sem bil razdražljiv, prepirljiv, dokler se nisem vrnil v običajni molitveni ritem.
Ko ne moreš moliti
Vse se je zgodilo v stotinki sekunde. Ko so me vozili iz ordinacije v ordinacijo, sem čutil, kako postajam neobčutljiv za svet okrog sebe. Ne vem, kolikokrat so me vprašali: priimek, ime, naslov. Je bilo to nujno, ali so samo preverjali, če sem pri zavesti.
Ne vem, kaj je bil vzrok; motnje v zavesti, posledica udarca, pretres možganov ali učinek zdravil. Zagrnila me je nepredirna tema. V podzavesti, ki je delovala, sem čutil, da sem prišel do točke, s katere ni povratka. To je torej konec. Tu se konča čas in se začenja večnost. Poti nazaj ni.
Poskusil sem moliti, vendar nisem mogel izgovoriti niti besede. Obupno sem si prizadeval moliti. Samo en očenaš, vendar se nisem mogel spomniti niti besede. Samo eno besedo, eno molitvico, potem bom prestopil mejo.
Zbudil me je mehanski glas dežurne sestre. Rutinska vprašanja in rutinski odgovori. In spet sem se znašel v brezčasju.
Bil sem najstarejši v sobi, ena od sester me je klicala atek. Zjutraj je prišla preverit življenjske funkcije. Pokliče me: »Atek, zbudi se, ti si že mrtev, aparat te sploh ne zazna.« Očitno je organizem sam tako upočasnil metabolizem, da aparat ni mogel zaznati življenjskih funkcij. Ko sem se začel premikati, se je takoj oglasil signal. »Si že naš,« je rekla sestra«.
Znašel srm se pred ogromno sestavljanko. Bila je kot redka mreža, veliko delčkov je manjkalo. Nekaj dni so ti delčki prihajali iz podzavesti. Tako sem lahko povezal preteklost in sedanjost, sem se lahko orientiral v času in prostoru.
Moj Bog, zakaj, zakaj? Zgodi se Tvoja volja. Pomagaj mi sprejeti to kot del tvojega odrešilnega načrta, ki ga ne poznam.
Nekje iz daljave je do ušes prišla melodija, začel sem jo ponavljati, vedno bolj mi je postajala poznana. Pojavile so se besede, Spoznal sem pesem: »Marija, Mati moja«. Začele so se vračati molitve. To prav za prav še niso bile molitve, bile so posamezne vrstice molitev, psalmov,Taizejskih molitev. Počasi se je ta zmeda vrstic začela urejati, končno sem lahko spet molil.
Ko se je vrnila sposobnost molitve, se je povrnil mir. Prihajali so zdravniki z različnimi informacijami in vprašanji.
Mašna daritev
Maše so bile v latinščini. K mašam smo hodili z »bukvicami«. Odrasli so nam pokazali, kaj naj beremo, in brali smo, ne da bi razumeli, kaj beremo, ne da bi razumeli kaj se dogaja pri maši. Takrat so bile pri maši tri kategorije udeležencev. Mašnik z ministranti, ločen od ostalih z oltarno ograjo. Pevci in organist na koru so bili kategorija zase. Ostali v cerkvi pa vsak po svoje, nekateri so brali, nekateri, zlasti starejše gospe, so molili rožni venec. Spet drugi čakali na zadnji blagoslov.
Tudi po preureditvi bogoslužja, ko je bil oltar obrnjen proti vernikom, molitve v slovenščini, se ni kaj bistveno spremenilo. Naučili so nas odgovorov v slovenščini, pomen in vsebina pa je bila še nadalje neznanka.
Pri verouku nam je katehet razložil zgradbo maše, kar pa mi ni kaj dosti pomagalo, da bi doumel skrivnost maše. Tudi, ko nam je govoril o besedah posvetitve: »To je moje telo ...To je moja kri ...«. Nisem kaj dosti razumel, kaj to pomeni.
Maša je zame tako postala nekakšen folklorni ritual brez vsebine, nekaj, kar je stvar preteklosti, lep običaj. Spominjam se pogovora na osamljeni kmetiji. Gospodar reče: »K maši grem zato, da zvem, kaj je novega.«
Zato, ko je nastopila kriza vere, nisem imel nobenih težav s tem, da sem mašo opustil in zavrgel kot neuporabno folkloro, kot lepo navado in nič drugega.
Nedelja
Nedeljo smo takrat (razen oblastnikov) spoštovali in praznovali. Spominjam se, da je bila na veliko noč obvezna delovna akcija, čiščenje parka Tivoli; udeležila se je vsa zavedna mladina. Delovna akcija je bila ne glede na to ali je bila velika noč zgodnja in je še ležal sneg ali pozna in je bila trava že 10 cm visoka.
Praznovanje nedelje se je začelo v soboto po kosilu. Moralo je biti kakšno zares nujno opravilo, da se je delalo v soboto popoldne. Otroci smo morali očistiti in okrasiti »bohkov kot«, ženske so pospravile po hiši, moški pa okrog hiše. Pripravili smo vse, kar je bilo mogoče za nedeljo. Nedelja je bila res nedelja. Še domače naloge smo morali spisati v soboto popoldan.
Jožef Vodopivec
Ni komentarjev:
Objavite komentar