Glede sodelovanja pri mašni daritvi uči 2. vatikanski cerkveni zbor, da »si Cerkev skrbno prizadeva, da verniki tej skrivnosti vere ne bi prisostvovali kot tuji ali nemi gledalci, ampak da bi jo v obredih in molitvah dobro razumeli; zavestno, pobožno in dejavno naj bi sodelovali pri svetem dogajanju« (B 48).
Ko greš k maši, torej ne smeš biti le gledalec in povrhu še tuj ali nem. Obrede in molitve pri mašni daritvi moraš dobro razumeti. Šele takrat bo lahko tvoje sodelovanje zavestno, pobožno in dejavno, kakor pričakuje 2. vatikanski koncil.
V Rimskem misalu je glede sodelovanja vernikov pri mašni daritvi rečeno: »Popolno občestvo naj bodo pri poslušanju Božje besede, v molitvah, v sodelovanju pri petju, zlasti pa v skupnem obhajanju daritve in v skupni udeležbi pri Gospodovi mizi. To edinost lepo razodevajo kretnje in telesna drža, če se vsi verniki enako vedejo. Verniki naj se nikar ne branijo z veseljem služiti Božjemu ljudstvu, kadar so naprošeni, da bi pri svetem opravilu izvrševali kakšno posebno službo.«
Sodelovanje pri mašni daritvi je notranje in zunanje. Notranje sodeluješ, kadar spremljaš dogajanje kolikor moreš zbrano, z razumom in srcem, z vero in ljubeznijo. Na zunaj se to sodelovanje pokaže tako, da, v skladu z dogajanjem na oltarju, skupaj z vsemi navzočimi moliš in poješ, vstajaš in sediš, se priklanjaš in poklekuješ. Stoja, sedenje, klečanje, prikloni, vse to je povezano z vsebino mašne daritve in pomaga to vsebino tudi razumeti, hkrati pa nam pripomore k povezanosti z Bogom in med seboj. Sodelovanje je pravilno takrat, kadar je, s pomočjo Božje milosti, dejaven ves človek, z vsemi svojimi sposobnostmi, z razumom, srcem in s telesom.
Naučiti se moraš, pravilno gledati, poslušati in delati. Da boš to dosegel, ne bo dovolj le razumsko spoznavanje, čeprav je zelo pomembno. Srce večkrat vidi globlje kakor razum. Predvsem pa ti bo v pomoč vera. Sveta evharistija je, kakor sam dobro veš, skrivnost vere. Tako jo predstavi mašnik po spremenjenju. Jezus je v času svojega zemeljskega življenja zelo naglašal vero in jo je pričakoval pri svojih poslušalcih, zlasti kadar je šlo za čudeže. Takšno vero je treba imeti tudi pri mašni daritvi. Sv. Avguštin je dejal: »Vera, živa vera, je tista, ki me nagiba, da padem na kolena pred oltarjem svojega Boga, ali v molitvi dvigam roke in oči proti nebu.«
V bogoslužju, zato tudi pri mašni daritvi, je navzoč vstali Kristus, ki deluje po Svetem Duhu. Ko je obljubil, da bo z nami vse dni do konca sveta, je gotovo mislil še posebej na evharistično navzočnost, ki je Njegova najodličnejša navzočnost na zemlji. Če pri mašni daritvi njega ne bi bilo, bi bile vse besede in dejanja samo človeške besede in dejanja.
Najmanjša stopnja dejavnega sodelovanja vernikov je v tem, da odgovarjajo mašniku na njegove besede, povabila in pozdrave. Vsi skupaj molimo (razen delov, ki jih poje zbor): začetno kesanje, Slavo, odpev po psalmu, alelujo in vrstico pred evangelijem, izpoved vere, odgovore na prošnje za vse potrebe, Svet, vzklik po spremenjenju, očenaš in Jagnje Božje.
Da boš pri mašni daritvi lažje in bolje sodeloval, je prav, da se že na začetku zavedaš, da gre pri njej za dva glavna dela: Besedno bogoslužje in evharistično bogoslužje. Pred besednim bogoslužjem je začetni obred, na koncu maše pa je sklepni obred. Vse skupaj pa sestavlja eno samo bogoslužno opravilo. Začetni obred traja do glavne mašne prošnje, besedno bogoslužje do prošenj za vse potrebe, evharistično bogoslužje do prošnje po obhajilu, sklepni obred do odslovitve: »Pojdite v miru«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar