V stari zavezi je prerok Izaija napovedal: »Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja« (Iz 12,3). O tej vodi je Jezus v razgovoru s Samarijanko dejal: »Kdor bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,14). Ob drugi priložnosti je Odrešenik povabil: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije« (Jn 7,37).
Studenec odrešenja je Jezusovo prebodeno Srce. Iz tega Srca z veseljem zajemamo in pijemo posebno takrat, kadar se udeležimo Jezusove evharistične daritve in pri njej prejmemo sveto obhajilo. Evangelist Janez poroča, da sta iz Jezusovega prebodenega srca pritekli kri in voda. Kri pomeni Jezusovo krvavo daritev na križu in evharistično daritev, voda pa pomeni Svetega Duha in zakrament krsta. Če smo povezani z Jezusovim Srcem, smo v središču naše vere. Vsako človeško srce, ki se ga dotakneta kri in voda iz Jezusovega Srca, se more in mora prenoviti. Vsaka mašna daritev je srečanje z Jezusovim presvetim Srcem, z Njegovo največjo ljubeznijo. Sveta evharistija je najodličnejši dar Jezusovega prebodenega Srca. V sveti evharistiji se Srce Jezusovo za nas daruje, je naša hrana in stalno prebiva med nami.
S pomočjo mašne daritve daritev na križu traja skozi vse čase. Spominjamo se Kristusove smrti in vstajenja, ki se na skrivnosten način ponavzočita. Obhajamo spomin tiste izredne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal v svojem trpljenju in v kalvarijski daritvi. Isti Jezus, ki je nekoč visel na križu in ga je vojak s sulico prebodel, se zdaj daruje na oltarju. Srce Jezusovo se daruje za nas, Njegova kri se na nekrvav način preliva v odpuščanje naših grehov. Po mašni daritvi pritekajo sadovi kalvarijske daritve do nas.
Jezus nam daje svoje telo v duhovno hrano in svojo kri v duhovno pijačo. Za nas ni postal le človeški otrok, ni se dal le pribiti na križ, ampak se je ponižal do podobe kruha in vina. Ko duhovnik nad kruhom in vinom izgovori posvetilne besede, pred nami ni več navadni kruh in vino, ampak Kristus sam. To sprejemamo z vero, ker je on sam pri zadnji večerji rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas. – Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.«
Preden je šestletna Lucija, poznejša vidkinja v Fatimi, odšla od doma k prvemu svetemu obhajilu, ji je mama naročila: »Predvsem prosi Jezusa, da naredi iz tebe svetnico.« O svojem prvem obhajilu je Lucija pozneje zapisala: »Takoj, ko se je mojih ustnic dotaknila sveta hostija, sem čutila velik in trden mir. Čutila sem, da me je navdalo tako nadnaravno ozračje, da je bila navzočnost našega dobrega Boga tako občutena, kot da bi ga videla ali slišala s telesnimi čuti. Prisrčno sem ga prosila: 'Gospod, naredi iz mene svetnico, obvaruj moje srce čisto in naj gori samo zate!'«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar