Don Bosko je šel za tridnevnico pred praznikom Vnebovzetja Device Marije pridigat v župnijo na podeželju Montemagno blizu Torina. Strašna suša je ogrožala popolno uničenje pridelka krompirja, ki je v tej pokrajini glavna poljščina.
V uvodnem govoru tridnevnice je don Bosko rekel: »Moji bratje, če boste te tri dni prihajali k pridigam in se boste spravili z Bogom pri dobri spovedi, vam obljubljam, da bo ob koncu tridnevnice prišel obilen dež, ki bo osvežil vaša polja.« Ko se je govornik spustil s prižnice, se mu je približal razburjeni župnik in mu rekel: »Don Bosko, kaj ste obljubili? Dež ob koncu tridnevnice?«
»To sem rekel?« je vzkliknil presenečeni don Bosko.
Pri vsaki pridigi je bila cerkev polna in ljudje so trumoma oblegali spovednice. Vse ljudstvo, ki je imelo pogoje, je šlo zjutraj na praznik Vnebovzetja k obhajilu. Popoldan ob koncu tridnevnice je bila cerkev nabito polna. V tem trenutku je na nebu brez oblakov sonce veselo sijalo na navzoče.
Ko je prišel čas, da bi se don Bosko povzpel na prižnico ob koncu magnificata, je vidno vznemirjen poslal cerkovnika, da bi šel opazovat nebo, medtem pa je sam potiho molil tole molitev: »Dobra Mati, ne moreš jih razočarati. Poglej na njihovo gorečnost!« Zakristan se je vrnil in rekel: »Na obzorju je dejansko velik oblak v obliki orožnikovega klobuka, vendar ne obljublja nič resnega.« Don Bosko je šel na prižnico. Ko še ni izrekel deset stavkov, je nenadoma močno zagrmelo. Zaslišalo se je šumenje željno pričakovanega dežja!
p. Jean-Marie
Vir: La clé du trésor (Ključ zaklada)
Objavljeno v: Recueil marial, 1980, avor Albert Pfleger, marist
Ni komentarjev:
Objavite komentar