Za Magdo se je tistega dne, ko ji je v prometni nesreči umrl mož, vse končalo in hkrati začelo. Poslej je živela samo še za spomine in za hčerko. Trudila se je, da bi Živa imela srečno otroštvo. V pretirani skrbi, da se ji ne bi zgodilo kaj hudega, jo je skušala čim bolj osamiti. Deklice to ni motilo. Uživala je v študiju in potem v službi. Bila je lepo dekle in všeč mnogim fantom, a ni imela časa zanje. Vendar je tudi njo doletela ljubezen. Spoznala ga je po internetu. Bila sta v službi pri istem podjetju, le vsak na drugi celini. Romantičnemu dopisovanju je sledilo srečanje, ko je prišel službeno v Slovenijo. Potem je nekega dne Magda prejela Živino pismo, da pričakuje otroka, ki pa bo verjetno črn. Magda ni mogla verjeti. Toda vedela je, da mora to sprejeti. Zdaj so pač taki časi in menila je, da bodo tudi sosedje in sorodniki razumeli. Toda izkazalo se je, da otrok ne bo imel očeta. Privlačni Gvinejec ni bil pripravljen ostali v Ljubljani. Še manj je mislil na to, da bi Živo vzel s seboj v svojo domovino ali jo celo poročil. Težko je bilo sosedom pojasniti Živino nosečnost. Zapletala se je v razne zgodbe, pa so se potrudili, da so jo čim manj spraševali, da je ne bi prizadeli.
Magda je punčko takoj vzljubila. Sicer je živela pri Živi v Ljubljani, a za vsak konec tedna in za vse praznike sta prihajali domov. Če je morala Živa službeno na kako potovanje za dalj časa, jo je pustila pri mami. Kakor nekoč Živo, tako je skušala tudi Ajšo obvarovati pred svetom. Drugi otroci so se igrali na vasi, ona pa je sedela na kuhinjskem oknu in jih opazovala. Ko so jo zagledali, so začeli kričati: »Ti si pa črna! Ti si pa črna!« Magda je stopila k oknu in zakričala nazaj: «Ni res, vi ste črni! Ajša je bela. Vi ste črni.« To je slišala učiteljica, ki je nekoč učila Živo. Stopila je k Magdi in jo podučila, da je to, kar počne, nesmiselno. Punčka je pač črna, a otroci se jo bodo sčasoma navadili. Če bo dovolila, da se bo igrala z njimi, kmalu ne bodo več razmišljali, da je drugačna. In res je bilo tako. Potem si je Magda zaželela, da bi vnukinjo pripravila na prvo sveto obhajilo. Živa v Ljubljani ni imela ne časa ne volje, da bi mislila na to. Pa je Magda tako dolgo nagovarjala in prepričevala domačega župnika, da je bil pripravljen punčko posebej poučevati. Ob nedeljah je redno prihajala na Vrhovo, da je lahko šla k maši. Ko je s svojimi vrhovskimi vrstniki stala pred oltarjem v vrsti za prvo obhajilo, je bila v beli oblekici neskončno lepa. Rekli so ji črni angelček. In Magda je bila srečna.
Potem pa je prišlo presenečenje. Živa ji je sporočila, da se je Ajšin oče vrnil v Slovenijo, da se bo poročila z njim in da spet pričakuje otroka. Po eni strani je bila vesela, po drugi jo je bilo strah. Rodil se je deček, ki je na lepem vse spremenil. Ahmed se je odločil, da bo imel družino po vzoru iz njegove domovine. Redko prihajajo domov. Ko gredo po vasi, jih ljudje z nezaupanjem opazujejo. Živa je še vedno ljubka. V oprijetih kavbojkah je videti, kakor dekle. Toda njene živahne oči se povesijo, ko koga sreča. Oči so namreč edino, kar od njenega obraza kuka izpod nikaba.
»Ko jo srečam, bi ji najraje strgala tisto cunjo z glave. Le kako moreš to gledati?« se je pred Magdo razburjala nekdaj tako razumevajoča učiteljica.
»Pa saj so samo otroci, vsi so moji otroci,« je potarnala Magda.
Nad mizo v kuhinjskem kotu je imela razpelo, ki je bilo pri hiši, od kar je pomnila. Nekega dne pa ji je rekla Živa:« Spravi to proč, če hočeš, da bosta otroka hodila k tebi.« Nikoli ni pomislila niti v sanjah, da bo postavljena pred tako izbiro. Toda preveč si je želela bližine vnukov, da bi se uprla. Razpelo se je preselilo v spalnico. Stike s sorodniki je prekinila . Ne mara, da bi kdo od sorodnikov ali znancev prestopil njen prag, ne mara, da bi opazili, da ni več Boga na zidu. Ona pa večer za večerom sklepa roke in prosi, da bi Bog čuval njena črna angelčka.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar