Ko je bil Janez Marija Vianney star štiri leta, je dobil v dar lep rožni venec. Njegova mlajša sestrica Marjeta ga je tudi hotela imeti. Otroka sta se zanj sprla in stepla. Mati je razsodila, naj ima rožni venec Marjeta. Janezu je rekla: »Daj ji ga, iz ljubezni do Boga.« Janezu pa je dala lesen kipec Matere Božje, ki je bil na zidku pri peči. Silno se ga je razveselil. Ko je bil star enaindvajset let, je o tem kipcu rekel: »O, kako sem imel rad ta kip. Nisem se mogel ločiti od njega ne podnevi ne ponoči. Nisem mogel mirno spati, če ga nisem imel s seboj v postelji. Ljubezen do preblažene Device je bila moja prva ljubezen. Ljubil sem jo, preden sem jo poznal.«
Ko je zazvonilo Angel Gospodov, je pokleknil in molil. Večkrat je postavil kipec na stol, pokleknil in molil. Jemal ga je s seboj na pašo živine. Tam je v vdolbino neke trhle vrbe večkrat postavil kipec Matere Božje in molil rožni venec. Vrba mu je bila za oltar, grmovje pa za zidove cerkve.
S sestro Marjeto, ki je bila z njim na paši, sta večkrat iz ilovice gradila cerkev in izdelovala kipe. V domači hiši so dolgo časa hranili kip Brezmadežne, ki ga je izdelal Janez Marija, oče Matej pa ga je dal žgati.
Janez in Marjeta sta bila na paši večinoma sama. Zgodilo pa se je, da so tu pa tam prišli na Vianneyev travnik tudi drugi pastirji. Tedaj so uprizorili procesijo. Zvrstili so se v vrste s križem na čelu in molili ter prepevali svete pesmi. Janez je pozneje povedal: »Za župnika pri teh otroških procesijah sem bil skoraj vedno jaz.«
Janez je že zelo zgodaj začel delati na polju skupaj s starejšim bratom Francem in hlapcem. Treba je bilo orati, okopavati vinograd, kositi in žeti ter opravljati živino v hlevu. Ko je bil star trinajst let, je nekoč skupaj s petnajstletnim Francem okopaval vinograd. Francu, ki je bil dve leti starejši in tudi sicer močnejši, je šlo delo hitreje od rok in je naredil veliko več kakor Janez. Janez, ki je tekmoval s starejšim bratom, je bil zvečer zelo utrujen. Svoji materi je priznal: »Zelo sem utrujen, ker sem tekmoval s Francem.«
Naslednje jutro je prišla k Vianneyevim neka redovnica in je dala Janezu Mariji kipec Matere Božje. S tem kipcem je šel naslednji dan z bratom Francem v vinograd. Ko sta prišla tja, je Janez kipec poljubil in ga nesel precej daleč naprej. Kakor hitro je prikopal do kipca, ga je poljubil in spet nesel naprej. Tako je delal do večera. Ko sta prišla z bratom domov, je dejal materi: »Mati, imejte vedno zaupanje v preblaženo Devico. Danes sem pri delu dohajal svojega brata in nisem prav nič utrujen.«
Janez Vianney je rad govoril o Devici Mariji in je bil vse življenje z njo tesno povezan. Ko je pozneje študiral modroslovje kot pripravo na bogoslovje, se je po navodilih sv. Ludvika Grigniona Montfortskega posvetil Bogu po Mariji. Postal je popoln Marijin služabnik.
Vse življenje je gojil prisrčno pobožnost do Matere Božje; to pobožnost je prinesel iz domače hiše. Ohranil je navado, da je »blagoslavljal uro«. Ko je ura bíla, je zmolil zdravamarijo v vseh okoliščinah, celo med pridigo. Takoj po prihodu v Ars je zelo pospeševal češčenje preblažene Device. V cerkvi je povečal in polepšal Marijino kapelo in tja postavil lesen pozlačen Marijin kip, ki je po lepoti presegal vse ostale v cerkvi.
Dne 1. maja 1836 je svojo župnijo posvetil Mariji brez madeža izvirnega greha spočeti. Dal je napraviti iz srebra pozlačeno srce, ki še danes visi okrog vratu »Čudodelne Device«. V srcu so na belem traku napisana imena vseh tedanjih arških župljanov. Župnik je na prižnici prebral imena vpisanih in jih položil v Marijino srce.
Marijine praznike je arški župnik obhajal zelo slovesno. Izredno veliko ljudi je bilo pri svetem obhajilu. Na večer pred Marijinimi prazniki je imel pridigo v čast Devici Mariji, ki so jo ljudje zelo radi in v velikem številu poslušali. Župnik je govoril z veliko gorečnostjo o Marijini svetosti, mogočnosti in ljubezni.
Na vseh pročeljih arških hiš so bili Marijini kipi. V vseh hišah so visele barvne slike Matere Božje, ki jih je daroval župnik in se nanje tudi podpisal.
Izredno slovesno je bilo v Arsu praznovanje Brezmadežne leta 1854. Tega leta je papež razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. Vianney je z veliko zavzetostjo pripravljal svojo župnijo in romarje na ta praznik. Imel je več govorov. Vse vernike je pretreslo, ko je na koncu pridige vzkliknil: »Če bi se mogel prodati, da bi še kaj storil za presveto Devico, bi se prodal.«
Dne 8. decembra zvečer je pri svojem govoru vzkliknil: »Kolikšna sreča! Kolikšna sreča! Vedno sem mislil, da v vencu svetih katoliških resnic manjka še ta žarek. To je bila vrzel, ki v sveti veri ni mogla ostati še naprej.«
Posebno slovesna je bila na praznik Brezmadežne razsvetljava in zvonjenje. Katarina Lassagne pripoveduje: »Preden je šel svetnik gledat razsvetljavo, je sam zamajal zvonove. In zvonili so dolgo, dolgo, da so prihiteli ljudje iz sosednjih župnij gledat. Mislili so, da je požar. Medtem pa se je župnik ves vesel sprehajal v siju bakel med navzočimi duhovniki in brati.«
Življenjepisec Jakob Kolarič je zapisal: »Ta praznik je bil eden najlepših v njegovem življenju. Bil je že 60 let star, a ta dan je bil videti vsaj 20 let mlajši. Še nikoli ni bil noben otrok bolj srečen ob veselju svoje matere, kakor Vianney ta dan, ko je videl zmagoslavje svoje nebeške Matere.«
O Marijinem brezmadežnem Srcu je svetnik učil: »Čim večji grešniki smo, več ljubezni in sočutja ima do nas. Marijino Srce je tako nežno do nas, da so srca vseh drugih mater le kos ledu v primeri z njenim.«
Po zgledu Janeza Marije Vianneya imejmo tudi mi veliko zaupanje v svojo duhovno Mater, vzornico in priprošnjico pri dobrem Bogu, ter se ji popolnoma izročimo. Ona nas bo vodila k Jezusu, ki se nam v sveti Evharistiji najbolj približa.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar