Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 19. avgust 2022

TAKOLE MOLIM (3) Kako molim?

Kot otrok sem molila z mamo pred spanjem. Molili smo Sveti angel, O, Jezus blagoslovi me, molitev k sv. Jožefu Daj, sveti Jožef, da čisto, brez greha, celo življenje nam srečno poteče; molitev k Mariji Spomni se, o premila Devica Marija; in molitev k Jezusu, Mariji in Jožefu - kratki vzdihi so to bili, ki jih je mama malo po svoje priredila: Jezus, Marija, Jožef, v vaše roke izročam svoje življenje in svojo smrt … S staro mamo, ki je umrla pri mojih osmih letih, pa smo kleče molili rožni venec. Vsak večer, posebej pozimi, ko so bili kratki dnevi in dolge noči. Z mamo in mojo leto dni mlajšo sestro smo v adventu hodile k zornicam pred pričetkom pouka. Nato pa sva s sestro šle v šolo na Ravne. Domači župnik, Ludvik Lajnšček je nekoč, ko nas je povabil v župniške na okrepčilo, naju s sestro vprašal: »A kaj molita?« Nisva takoj odgovorili, ker zjutraj tega dne še nisva molili, saj smo z mamo hitele, da smo prišle k zornicam, pa je rekel: »Saj vem, da se vam zjutraj mudi, lahko molita tudi med umivanjem, oblačenjem.« To sem si vtisnila v spomin iz tistih rosnih otroških let in tako sem sprejela – moli in delaj, ne da bi vedela za Benediktovo pravilo. Molitev mi je pomagala ohranjati vero. Pomagala mi je ostati trdna sredi sveta, ki Boga ne sprejema, ga jemlje kot pravljico, ali pa ga zavrača, odvrača, se mu posmehuje, prav tako tudi nam kristjanom. Nekoč sem slišala zanimiv stavek, ki mi je ostal v spominu. Bila sem pri pevskem zboru, ki je imel polno težav. Zato sva šli s sopevko do domačega župnika. Njegovo prvo vprašanje je bilo: »A molite pred začetkom petja in po koncu?« Odgovorili sva, da ne. »Vidite, to je problem,« je rekel prepričano. Molitve žal nismo uvedli, zbor je razpadel. V poklicni karieri sem imela veliko napornih in odgovornih nalog. Ko sem bila imenovana na položaj glavne republiške inšpektorice za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, sem bila zelo obremenjena, ne le s številnimi nalogami, temveč tudi z vodenjem ljudi, kar je pa posebej odgovorno in težko delo. Tedaj sem se do korenin zavedela, kako pomembna je Božja beseda. Čakala sem jo kot žejna zemlja, da sem jo slišala pri sveti maši ob nedeljah. Pogosto sem dobila prav v Božji besedi odgovor na vprašanja, ki sem jih morala reševati. Srečevala pa sem se tudi s šibko vero, dvomi. Tako sem nekega dne šla k obhajilu, pa so me napadali dvomi, takrat sem iskreno prosila: »Gospod, pomnoži mi vero!« Samodejno, po Božji milosti, mi je prišel ta stavek iz Svetega pisma. Tega še danes pogosto ponavljam, za vero si je treba prizadevati ves čas, kajti sovražnik je ves čas na delu. Imela sem milost, da sem bila vseskozi zvesta Bogu in sem ga priznavala, kjerkoli sem bila. V bivši Jugoslaviji (leta 1984-88) smo z družino živeli v Gradcu, kjer je bil mož na diplomatski misiji kot diplomat. Takrat sva imela dva od kasnejših štirih otrok in smo hodili v cerkev k maši. Nekega dne so nas videli uslužbenci konzulata, ki so šli mimo cerkve in so povedali vodstvu tako, da je prišla informacija do centrale v Beogradu. Moj mož je bil klican na zagovor h generalnemu konzulu. Povedal mu je, da je to prekršek in da se bo moral zagovarjati v Beogradu. Grozila mu je izguba službe. Ko je mož prišel domov in mi povedal, kaj se je zgodilo, sem preprosto rekla, da bom v Beograd šla jaz. Kajti prevzemam vso odgovornost za to, da hodimo v cerkev, da v veri vzgajamo svoja otroka, a tudi, da bom pripravila tožbo zaradi kršenja človekovih pravic, in šla, če bo treba, do sodišča v Strasbourgu. Še danes se sprašujem, od kod meni tedaj vedenje o tem, saj sem bila še zelo mlada in se nisem ukvarjala s človekovimi pravicami, kot sem kasneje res delala na tem področju. Ta moja odločna beseda, ki je šla v zapisnik in bila sporočena v Beograd, je zadostovala, da se je postopek ustavil. Ironija usode, bi rekli tisti, ki ne poznajo Božje ljubezni, pa je bila, da je mož kasneje postal boter sinu enega tistih, ki so nas naznanili. Ta sin, je namreč potem, ko smo bili že nazaj v Sloveniji, zbolel za tumorjem v možganih. Pred operacijo pa je prejel milost, da je želel prejeti zakramente. In za krstnega in birmskega botra si je izbral prav mojega moža. Ko mi je mož po telefonu sporočil, da je bil zaprošen za botra in me vprašal, kaj menim o tem, sem brez pomišljanja, z veliko hvaležnostjo, takoj povedala, naj to prošnjo sprejme in sem se pridružila kot botra. Obred smo imeli v Šentpetrski cerkvi v Ljubljani, zakrament svetega krsta, obhajila in svete birme in bolniškega maziljenja je podelil bolniški duhovnik Miro Šlibar. Naslednji dan je bil najin krščenec in birmanec operiran na možganih in je bila operacija uspešna, ostalo mu je nekaj gibalnih posledic, a popolnoma neskaljen razum. Najin krščenec in birmanec še danes živi.

Veliko močnih dogodkov je bilo v življenju in molitvi lahko pripišem veliko uresničenih prošenj, lahko rečem čudežev. Hvaležna sem Bogu za to, da so vsi najini štirje otroci sprejeli vero in jo ohranjajo. Molitev je zame vedno rešitev, naj bo položaj še tako zapleten. Prvo, kar mi pride na misel, je molitev.

Bili so tudi časi, ko za molitev ni bilo časa, da bi se molitvi v celoti posvetila, in sem jo opravila, kot mi je svetoval kot deklici moj župnik. Posebno lepe spomine imam na vsakodnevno vožnjo v službo oziroma šolo. S prijateljsko družino, najprej eno, kasneje pa še drugo, smo se dogovorili, da si delimo vožnje otrok do šole, zjutraj sva otroke vozila midva z možem, nazaj pa jih je vozila druga družina. Ta izziv voziti otroke sem sprejela kot veliko odgovornost in sem se odločila, da vse poti izročimo Bogu v varstvo. Tako sem predlagala, da bi na poti skupaj molili, in sicer tako, da vsak od petih, ki smo bili v avtu, moli en dan v tednu. Pričela sem sama, nato pa po starosti otrok, ob petkih pa je molil moj mož. Razvila se je prava molitvena skupina, vsak dan je bila drugačna, originalna molitev, kajti vsak dan jo je molil drug, ki je dal del sebe vanjo, povedal nekaj misli tudi s svojimi besedami. Ob moji molitvi smo ob koncu vedno peli angelsko češčenje, saj je bila ura okoli 7, ko smo bili na poti. Na podoben način sva nekaj let pred tem molili z najmlajšo hčerko, ki sem jo vozila v Ljubljano v vrtec, kasneje pa še tri leta v šolo, pogosto se nama je na tej poti pridružil tudi kdo od starejših otrok, pa tudi mož, kadar je bil doma. Molili smo vse molitve, ki sem jih znala, to je pa kar lepo število, pogosto tudi desetko rožnega venca. Desetko rožnega venca ali pa rožni venec Božjega usmiljenja z najmlajšo hčerko moliva še sedaj, če le najdeva priložnost. Sama molim na kolenih, če je možnost.

Z možem sva imela precej ločenega življenja in sva se po eni izmed njegovih misij s težavo privajala nazaj na skupno življenje. Bilo je precej naporno. Tedaj je bil v našem kraju misijon (leta 2011). Pričevala sta tudi zakonca Siter. Oba sva se udeležila njunega pričevanja. To je bil pravi blagoslov za naju. Povedala sta svojo zgodbo, da sta svoj odnos reševala s skupnim branjem Božje besede in si pomagala z Besedo med nami. Takoj sem naročila Besedo med nami in od tedaj jo bereva skupaj. Ko je pričel izhajati Magnificat, sem naročila tudi tega. Moj mož pravi, da za molitev rabi stoprocentno koncentracijo in da ne more zdržati dolgo v taki koncentraciji. Zato je bil Magnificat zanj že preveč. Nekega dne pa je bila v njem Marijina hvalnica v latinščini. Prebrala sem jo v latinščini. Ko je to slišal, se je odprlo njegovo srce. Hotel je slišati še enkrat…..in tako od tedaj bereva tudi Magnificat skupaj, sedaj v slovenščini. Na koncu pa mož iz knjižice Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, Molite, veliko molite, izbere pesem, ki jo skupaj zapojeva. Z veseljem vodi petje pri najini molitvi vsako jutro. V času, ko je toplo, sediva pri molitvi na balkonu, posebej lepo je, ko so rože na njem in moliva…, poleg navedenega je redni sestavni del tudi molitev k svetemu Jožefu patra Pavla Jakopa, molitev za mir na svetu h Gospe vseh narodov (Ida Peerdeman), molitev izročanja (Ignacija Larrañaga oz. Karla de Foucaulda), v zadnjem času pa tudi molitev za nerojeno dete, ki sva ga duhovno posvojila, in še nekatere kratke vzdihe k Mariji.

Molitev nas spremlja tudi prek dneva, ob jedi. Sama pogosto, če je le mogoče, hodim tudi k maši med tednom, obvezno pa ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Molimo tudi, ko smo skupaj pri jedi z otroki in njihovimi družinami. Brez molitve zame ni življenja. Molitev bodi ti življenje celo – delo in vse, posvečam Bogu. V zadnjih 11 letih pa molitvi dodajam tudi post ob sredah in petkih, poskušam živeti pet Marijinih kamnov iz Medžugorja: molitev, branje Svetega pisma, sveta evharistija, post in mesečna spoved.

Rada se udeležujem tudi češčenja Najsvetejšega, tako v domači fari kot tudi drugod, kadar je priložnost, vsaj za nekaj časa.

dr. Marta Ciraj

Ni komentarjev:

Objavite komentar