V cerkvi na Brezjah kmalu potem, ko so se začele razmere po koroni sproščati. Še vedno sedimo narazen in žebramo vsak svojo molitev. Ali pa opazujemo tiste, ki se po cerkvi počasi pomikajo proti milostni podobi. Večina hodi sklenjenih rok, nekateri se opirajo na bergle, drugi na spremljevalce. Ob steni na desni strani zbudi mojo pozornost mlado dekle v kavbojkah in pletenem svitru. Njene roke namreč tičijo v žepih kavbojk. Dokaj nenavadno za kraj molitve. Potem pa sledim s pogledom do njenega obraza. Usta se ji rahlo premikajo, ko nepremično zre v zid pred seboj. Toda to ni prazna stena. Na njej je pritrjen ogromen rožni venec. Ko se zagledaš vanj, brez težav nizaš zdrave- in svete- Marije, čeprav jagod ne prebiraš med prsti. V taki zamaknjenosti je razumljivo, da najdejo roke oporo v žepih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar