Hananija je Savlu
razložil, da je tudi on imel videnje, naj gre in obišče Savla. Savlu se je
zdelo čudovito. Vse je bilo tako povezano. Nič ni bilo brez smisla, ampak je
bilo vnaprej skrbno pripravljeno. Hananija mu je razložil, kako velike
pomisleke je imel, ko se mu je zgodilo videnje. Poznal je Savla po imenu. Vedel
je, da neusmiljeno preganja kristjane. Ta pomislek je razodel Jezusu, ki je
govoril v videnju. Toda začul je pomirjujoč odgovor.
»Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese
moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo
moral trpeti za moje ime.«
Savel se je čutil
ob teh besedah neizmerno počaščenega. Zavedal se je, da njegovo življenje ne bo
zaman. Vtkano bo v velike dogodke ob razodevanju in širjenju Jezusove
blagovesti. Nekoliko so ga pretresle besede o trpljenju, a hitro je pomislil na
Jezusa. Imel je v sebi neko gotovost, da ni sam. Jezus, ki se mu je prikazal,
bo z njim. Vedno bolj je ta dogodek doživljal kot neločljivo zbližanje z
Jezusom. Vedel je, da bo odslej vse njegovo življenje potekalo v tesni
povezanosti z Jezusom. V njem je spoznal Boga ljubezni, zato hoče biti vedno z
njim. Ni mu bilo jasno, kako bo ponesel Jezusovo ime pred pogane in kralje,
toda ni se bal, kako se bo to moglo uresničiti. V njem je bilo tako močno
zaupanje, da je bil prepričan, da bo vse zmogel z Božjo pomočjo.
Hananija je
pristopil in položil roke Savlu na glavo. Ta je mirno pričakoval, kaj se bo
zgodilo. Spregovoril je: »Brat Savel!
Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš
in postaneš poln Svetega Duha.« Savla prevzel čudovit občutek. Spregledal
je. Spet je videl! Čutil je, da je poln neke moči, ki ji ni vedel imena. Mogoče
je Sveti Duh, o katerem je govoril Hananija? Savel ga ni poznal. Doslej je
vedel samo za Božjega duha, ki je plaval nad vodami ob stvarjenju sveta.
Kasneje je navdihoval preroke, da so govorili Božje besede. Iskal je po
spominu, da bi se mogel spomniti česa, kar bi bilo povezano s Svetim Duhom. Nič
ni našel. Sveti Duh mu je bil čisto neznan. Pač! Spomnil se je velikih govoric,
ki so nastale po binkoštnem prazniku tistega leta, ko je bil Jezus križan.
Takrat je ves Jeruzalem govoril, kako so Jezusovi najbližji učenci pridigali in
učili po mestu. Vse jih je poslušalo, celo tisti, ki niso znali judovskega
jezika, so jih razumeli. Vse je govorilo, da so bili apostoli napolnjeni s
Svetim Duhom. Sam je slišal, da so bili čisto navadni, neuki ribiči iz
Galileje. Toda ko so jih zasliševali veliki duhovniki, so pokazali neverjetno
razumnost in pogum. Ali Sveti Duh prinaša moč, spoznanje in razumnost?
Savel je čutil, da
mora Hananiju povedati, kaj se mu je zgodilo na poti. Kako se mu je Jezus
prikazal. Toda Hananija mu je rekel, da mu je že vse znano. Gospod sam mu je
razodel. Savel je strmel vedno bolj. Segel je po torbi, ki je ležala ob
vzglavju. Hotel je vprašati Hananija, kaj naj naredi s pismi, ki so mu jih dali
veliki duhovniki. Previdno je odprl torbo in s strahom izvlekel iz nje
pergamente. Razvil jih je. Toda, glej! Bili so samo prazni zvitki brez vsakega
pisanja. Vse je izginilo. Nič, kar so mu napisali, ni ostalo. Čutil je, da je
popolnoma prost, svoboden. Nikogar mu ni treba preganjati. Jezusove učence
lahko vzame za svoje brate, saj so ga oni že sprejeli za svojega. Tako mu je
rekel Hananija. Brat Savel, tako ga je nagovoril.
Savel je bil
srečen in vsemu svetu bi rad pripovedoval o vseh čudežih, ki so se zadnje dni
zgodili. Da, to so bili čudeži. Bog je očitno posegel v njegovo življenje in ga
popolnoma spremenil. Iz preganjalca ga je naredil za brata tistim, ki jih je
preganjal. Jezus je vstopil v njegovo življenje, kot Bog ljubezni. Tisti, ki je
bežal pred njim, ga je dohitel in povedel na pota ljubezni. Pogosto mu je v
vesti vstajal občutek krivde za Štefanovo smrt. Sedaj je miren in čuti Štefana
ob sebi še bolj kot nekoč.
Ni vedel, kaj bi
storil. Hananija je rekel, da ga bo krstil. Savel ni razumel. Razložil mu je,
da bo s krstom postal tako zelo Jezusov, da bo del njegovega poveličanega
telesa. Spet ni razumel. Toda zaupal je, da je krst nekaj velikega. Poiskali so
vodo. Savel je pokleknil, Hananija pa je zlil na njegovo glavo vodo in govoril:
»Savel, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«
Nekaj neznanega je
prešinilo njegovo notranjost. Zdelo se mu je, da ni več sam v svojem telesu.
Nekoga nosi s seboj, nekdo se je naselil v njem. Glas, ki ga je slišal na poti,
mu je postal čisto domač, ni zvenel od zunaj, v srcu ga je slišal. Prepoznal je
Jezusa. Sedaj ga nosi v sebi, je njegov. Savlu se je zdelo, da ne bo več živel
sam sebi, živel bo Jezusu in Jezus bo živel v njem. Toda to so šele prvi
trenutki, ko nosi Njega v srcu. Jezusa se bo moral še učiti, poslušati ga in
šele potem oznanjati.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar