Bilo je spomladi leta
1916, v času, ko so Lucija ter bratranec Frančišek in sestrična Jacinta vedno
skupaj pasli. Lucija se na paši ni več družila s prejšnjimi tremi tovarišicami.
Da bi bili sami, so se domenili, da bodo pasli le na ozemlju svojih staršev.
Frančišek in Jacinta sta bila za naprej z Lucijo navzoča pri vseh prikazovanjih
angela 1916 in Device Marije 1917.
Angela so fatimski
pastirčki videli trikrat, in sicer spomladi, poleti in jeseni leta 1916. To je
bil “angel miru”, v drugem prikazanju pa se je predstavil kot “angel Portugalske”.
O teh videnjih Lucija pripoveduje v drugem in četrtem Spominu.
Prvič se je angel
prikazal, kot se Lucija spominja, spomladi 1916 v kraju Loca do Cabeso (izg.
Loka du Kabesu). Pastirčki so pojedli malico in odmolili rožni venec ter se
začeli igrati s kamenčki. Ob upoštevanju drugega in četrtega Spomina Lucija poroča:
»Po nekaj trenutkih
igranja je zavel močan veter, zamajal je drevesa in pogledali smo, kaj se godi,
kajti dan je bil jasen. Nad drevesi smo opazili neko svetlobo, bolj belo kot
sneg. Bil je mladenič kakih štirinajst do petnajst let, bolj bel kot sneg, v
soncu je bil videti prosojen kot najlepši kristal. Zelo, zelo je bil lep. Bolj
ko se je bližal, tem jasneje smo mogli prepoznati poteze njegovega obraza. Bili
smo presenečeni in napol zamaknjeni. Molčali smo. Ko je prišel do nas, je
rekel:
‘Ne
bojte se, sem angel miru, molite z menoj!’
Pokleknil je na zemljo,
se s čelom sklonil do tal in nas povabil, da smo trikrat ponovili naslednje
besede, ki jih je izgovarjal:
‘Moj
Bog, verujem vate, molim te,
upam
vate in te ljubim nadvse.
Prosim
te odpuščanja za tiste,
ki
ne verujejo, ne molijo,
ne
upajo in te ne ljubijo.’
Potem ko smo to trikrat
ponovili, je vstal in rekel:
‘Tako
molíte! Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje.’
Nato je izginil.
Njegove besede so se
tako globoko vtisnile v naš spomin, da jih nikdar nismo pozabili. Od tedaj smo
jih dolgo molili sklonjeni do tal, včasih tako dolgo, da smo od utrujenosti
celo popadali po tleh. Prijateljema sem takoj priporočila, da moramo skrivnost
ohraniti zase; in tokrat sta me, hvala Bogu, uslišala.
Nadnaravno
razpoloženje, ki nas je obdalo, je bilo tako močno, da se skoraj nismo zavedali
samih sebe. Dolgo smo ostali v položaju, v katerem nas je pustil, in ponavljali
vedno isto molitev. Božjo navzočnost smo občutili tako močno in notranje, da še
med seboj nismo upali govoriti. Naslednji dan smo bili še vedno zatopljeni v to
duhovno ozračje, ki se je le postopoma začelo razblinjati.
Nihče od nas ni mislil
na to, da bi govoril o prikazanju ali priporočal, naj ga hranimo zase. Slednje
je bilo samo po sebi razumljivo. Bilo je tako notranje, da ni bilo lahko reči o
tem tudi le ene same besede. Morda nas je zato tako prevzelo, ker je bilo
prvo.«
Lucija poroča, da so se
ob prikazanju angela vsi trije pastirčki vrgli na tla, ker jih je k temu
»prisilila neka nadnaravna sila«. Frančišek angela ni slišal, ampak ga je samo
videl. Molitve se je naučil šele, ko je slišal Lucijo in Jacinto. Ni mogel tako
dolgo klečati sklonjen do tal kakor dekleti. Nadaljeval je na kolenih ali sede
in se potem opravičil:
»Jaz ne morem biti tako
dolgo sklonjen kakor vidve. Hrbet me tako boli, da ne morem nič več.«
O pomenu prvega
angelovega prikazanja je sestra Lucija proti koncu svojega življenja zapisala:
»To je sporočilo vere: 'Moj Bog, verujem vate.' Verujem, da si
edini pravi Bog, Stvarnik vsega, kar je, edini Gospod neba in zemlje, edini
vreden, da ti služimo, te molimo in ljubimo. Ker verujem, te molim in upam
vate, kajti od tebe prihajajo vse dobrine, se izročam v tvoje očetovsko naročje
in zaupam v tvojo ljubezen, saj si moj Odrešenik.
Ljubim te, ker si edini
vreden moje ljubezni. Želim ti poplačati z enako ljubeznijo, s kakršno me ti
ljubiš« (LP 20).
Angelova molitev je
hkrati jedrnata izpoved treh Božjih kreposti, vere, upanja in ljubezni, ki smo
jih prejeli že pri svetem krstu kot temelj, ki ga je s pomočjo Božje milosti
treba vse življenje razvijati. So kakor rože, ki jih moramo stalno zalivati in
s pomočjo Svetega Duha iz njih živeti. Skupaj z molitvijo so osnova in abeceda
vsakega krščanskega življenja.
Z navedeno angelovo molitvijo pa ne obujamo samo
vere, upanja in ljubezni, ampak tudi prosimo odpuščanja za tiste, ki živijo
brez vere, upanja in ljubezni. Tako se pridružujemo Jezusu na križu, ki svojih
nasprotnikov ni obsojal ali celo preklinjal, ampak je zanje prosil Očeta: »Oče,
odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).
Fatima je v tej luči klic k poglobljeni veri, upanju
in ljubezni. Pastirčke je angel takoj od začetka povabil k apostolski
dejavnosti, k reševanju ljudi za nebesa, in sicer najprej z molitvijo zanje.
Tako so tudi sami rastli v ljubezni, ne le do Boga, ampak tudi do bližnjega.
Že prvo prikazanje
angela miru spomladi 1916 je razodelo glavni problem moderne družbe, pred sto leti
in danes: izginjanje vere in z njo molitve, upanja in ljubezni. Mnogi so
izgnali Boga iz svojih src, vanj ne verujejo, ne upajo in ga ne ljubijo. Boga
so izrinili tudi iz javnega življenja. Bog, ki je ljubezen (prim. 1 Jn 4,8.16),
hoče zaustaviti duhovno propadanje človeštva. Še več, hoče ga na mnoge načine
privesti do spreobrnjenja. Eden od njih so tudi fatimski dogodki.
Pastirčki so stopili v
Božjo šolo, ki jih je naučila svetega življenja. Značilno je, da Bog ne začne s
kritiko grešnega človeštva, ampak z vzgojo treh pastirčkov, ki so kakor jedro
novih skupnosti lepega krščanskega življenja, ki je življenje v veri in
molitvi, upanju in ljubezni.
Angel poučuje s svojim
zgledom. Kar uči pastirčke, najprej sam izvršuje. Pastirčki ga le posnemajo, ko
se, kakor angel, vržejo na kolena in se s čelom dotaknejo zemlje ter molijo.
Lahko rečemo, da so bila vsa tri angelova in vseh
šest Marijinih prikazovanj več ali manj povezana s tremi Božjimi krepostmi in z
molitvijo. Pastirčki so angela in Marijo sprejemali kot Božja odposlanca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar