Med Kristusovimi tekmovalci, ki so se bojevali v
Clairvauxu, je bil tudi navdušen borec, z imenom Eberhard, ki je bil svoje dni
slaven vitez. Pridružil se je vitezom templarskega reda, spoznali so ga za
zvestega in imenovali za mojstra templarjev. V tisti službi se je naučil
uporabljati moči svojega duha in telesa, ki jih je prejel od Gospoda, ne proti
državljanom, ampak proti duhovnim sovražnikom. Skrbel je, da ni delal za
zemeljsko priznanje, ampak za nebeško plačilo. Ker pa ta vojaška služba ni
vedela ničesar o prostem času Marije in je obstajala samo v izčrpavajočem
delovanju Marte, ki je bilo komaj ali nikdar dovršeno, se je podal v Clairvaux,
da bi izpolnjeval svojo prisego še v svetejši vojaški službi. Tam je začel
obvladovati moči svojega telesa s postom, bedenjem in mnogimi napori, tudi z
odpovedjo svoji volji, ter se izkazal kot ljubitelj prostovoljnega uboštva, kar
je edina prava vojaška služba v krščanskem meništvu. Bil je vnet za molitev in
pokoro za svoje prejšnje grehe.
Ko je nekoč pri priznavanju svojih pregreh in zelo
poglobljen v molitev zaradi svojih grehov stopil pred Gospodovo obličje, je bil
nenadoma zamaknjen v duhu in videl Gospoda Jezusa Kristusa, ki mu je
prijateljsko dejal: "Tvoji grehi so ti odpuščeni!” Po zamaknjenju je
prišel k sebi in bil je zelo potolažen. Zahvalil se je Bogu, se naučil od tedaj
naprej služiti Gospodu s strahom in mu vzklikati s trepetom. Ko je ostarel, se
je združil z očeti in prejel pri Gospodu za plačilo večno življenje.
Ta spoštovanja vredni mož nam je sporočil znamenit
Božji čudež, ki se je zgodil malo prej. Slišal ga je pri svojih zelo
verodostojnih bratih; zgodil se je namreč v njihovi navzočnosti, tako da so mogli
stvar natančno preiskati. Na Nemškem je živel sposoben vitez plemenitega rodu,
ki je umrl. Ko je že precej časa ležal mrtev, še pred pogrebom, se je vrnila
njegova duša in mož je nenadoma oživel. Potegnil je proč mrtvaški prt, odprl
oči in se usedel. Vsi navzoči so se zdrznili in jadikovanje ter stokanje
žalujočih je takoj prenehalo. Nato so obujenega od smrti vprašali po vzroku
tako nenavadne reči. On pa je začel v navzočnosti svoje žene in brata, katerega
je določil za dediča, takole govoriti: “Ko sem po smrti zaprl oči, so me takoj
peljali k preiskavi pred Sodnikov sedež. Tehtali so me na tehtnici pravičnosti
in moja teža je bila manjša, kot je potrebno za zveličanje. In ko bi morala
biti pravična obsodba izrečena, so se zame zavzeli prisotni svetniki, naj bi mi
bilo dovoljeno vrniti se k vam, da bi izprosil od vaše dobrote zveličavno
sredstvo za dve reči, ki mi posebno nasprotujeta, namreč za velike dolgove in
nezakonsko zvezo.« Tedaj se je obrnil proti svoji ženi in ji rekel: "Ti
veš, moja ljuba žena, da sva bila združena v prepovedanem zakonu, ker sva
sorodnika, zato sva oba pripisana večni smrti. Spoznaj, da obstaja samo eno
zveličavno sredstvo: “Da zapustiš posvetno razkošje, tako boš dosegla zame
milost, zase pa zveličanje.” Ona je to hvaležno sprejela in zagotovila, da bo
to pri priči storila. Nato je sklical upnike in naročil bratu, naj jim povrne,
kar jim po pravici pripada. Med njimi je pristopil neki Jud, ki je zahteval od
njega 300 zlatih kosov. Zazrl se je vanj s strogim obrazom in ostrim pogledom
ter rekel v začudenje vseh navzočih: “Tvoja zahteva ni pravična ne v nebesih ne
na zemlji, ne pri kakšni Božji stvari. Toda ne sme se zdeti, da smo te
predčasno obsodili." Potem je naročil, naj se mu vse izplača.
Ko je izrekel to in še mnogo drugega, je zopet
naslonil svojo glavo in mirno izdihnil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar