Najpomembnejše
prvine Marijinega češčenja, ki so med Slovenci zorele v teku stoletij, so:
bogoslužno češčenje, rožni venec, litanije, pesmi in posvetitev. S posvetitvijo
Mariji naj bi se naučili posnemati Marijo v njeni dejavni pripravljenosti za
sprejemanje in izpolnjevanje Božje volje. Po
tej posvetitvi nas hoče Bog sam posvetiti!
Češčenje in
občudovanje od daleč bi bila nekoristna, če nas Marijino ravnanje ne bi
spodbujalo k posnemanju. Katoličani s svojim "verskim čutom" povsem
pravilno dojemamo in doživljamo Marijino materinsko pomoč, ji zaupamo in se ji
priporočamo. Drugi vatikanski cerkveni zbor je lepo zapisal, da se Marija
"v svoji materinski ljubezni zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo
in so še v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo domovino.
Zato blaženo Devico kličemo z naslovi priprošnjice, pomočnice, besednice
(zagovornice) in srédnice. Vendar je to mišljeno tako, da dostojanstvu in
učinkovitosti Kristusa, edinega srédnika, nič ne odvzame in nič ne doda"
(C 62). Ker je Marija najtesneje združena s svojim Sinom pri delu odrešenja,
zato se kot dobra mati z neizmerno ljubeznijo sklanja k nam, svojim
posinovljenim otrokom. Vsakega od nas obdaja in spremlja z osebno ljubeznijo.
Pomaga nam bolje in učinkoviteje, kakor si želimo in si moremo predstavljati.
Božja Mati
Marija je pomagala slovenskemu narodu zlasti po drugi svetovni vojni.
Pretresljivo je, s kakšnim zaupanjem je slovensko verno ljudstvo prihajalo na
Brezje zlasti v času najhujših preizkušenj in trpljenja. Škof Anton Vovk, ki je
že v svojih dijaških letih ob nedeljah zjutraj romal na Brezje, vedno peš in
navadno s čevlji v rokah, je dne 15. junija 1947 vodil veliko slovesnost ob
vrnitvi Marije-begunke. O tej slovesnosti je zapisal: »Prizori na Brezjah so
bili ganljivi ... Vsi verniki so tiho mahali z belimi robci in na glas jokali.
Le tu in tam se je med jokom izvil goreč klic 'Marija'. Tako prisrčnega
pozdrava, ki je v solzah spričeval tolike bolečine in tako prisrčno zaupanje,
Marija na naši zemlji še ni bila deležna. ... Pomočnice naš narod ne bo zavrgel
do zadnjega diha.«
Deset let
pozneje, se pravi ob zlatem jubileju Marijinega kronanja, 1. septembra 1957, je
škof Anton Vovk v svoji pridigi med drugim povedal tole: »Predragi v Gospodu!
Če je Bog sam v nebesih Marijo kronal, ji smemo tudi mi na zemlji pokloniti
znak Kraljice, to je krono. Zraven pa smemo moliti in prepevati: Naša Kraljica
si, Marija Pomagaj; mi smo pa tvoji zvesti otroci! ... Ob jubilejnem spominu na
kronanje brezjanske Kraljice in Pomočnice se moramo jasno zavedati: Mi moramo
biti Marijina krona, mi ji moramo biti v veselje, potem ji bo šele zlata krona
na sliki ugajala, ker je zunanji znak naše notranje čistosti, svetosti in
krščanskih kreposti. ... Saj hočemo imeti vsi Slovenci Marijo za Mater, za
Kraljico in Pomočnico! Zato je prav, da danes v njeno krono vsi položimo trden
in svetal kamen svoje vere. In Marija, Mati, Kraljica in Pomočnica naša, nam bo
posredovala, da bomo varno potovali po poti življenja do tedaj, da nas bo, po
njeni priprošnji, njen Sin, Jezus Kristus kronal s slavo in častjo. Amen.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar