Kakor si veroval, naj se ti zgodi!

Evangelist Matej poroča o Jezusovem ozdravljenju stotnikovega služabnika takole: »Ko je (Jezus) prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: 'Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.' Jezus mu je rekel: 'Pridem in ga ozdravim.' Stotnik pa mu je odgovoril: 'Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.' Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: 'Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere!' (…) Stotniku pa je Jezus rekel: 'Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!' In služabnik je ozdravel tisto uro« (Mt 8,5–13).

Pri poganskem stotniku lahko občudujemo njegovo usmiljeno ljubezen do hromega služabnika. Če je bil takšne ljubezni zmožen pogan, jo moramo tem bolj gojiti mi kristjani. Okrog nas je polno ljudi v različnih stiskah, še bolj duhovnih kakor materialnih. Pri pomoči ne bomo ravnali samo iz človeškega usmiljenja. Kristjan v bližnjem gleda Jezusa in mu pomaga. Mati Terezija je dejala: »Ubogi so veliki ljudje! Moramo jih ljubiti, ne iz občutka usmiljenja do njih. Ljubiti jih moramo zato, ker je Jezus v žalostni preobleki v ubogih. Naši bratje in sestre so. Naši ljudje so. Tisti gobavci, tisti umirajoči, lačni, nagi. Oni so Jezus!«

Vrnimo se k stotniku. Kljub temu, da je bil pogan in zato ni imel veliko zveze z Judi, je zvedel, da Jezus ozdravlja bolnike. Zato se je pogumno obrnil nanj. V stotnikovih besedah »samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen« je izraženo njegovo zaupanje, da bo Jezus res pomagal.

Vsi sveti kristjani so imeli veliko zaupanje v Jezusa. Mati Terezija je dejala: »Jezus terja od mene samo to, da se zanesem nanj; kajti samo vanj popolnoma zaupam; njemu se izročam brez pridržka.« Jezus je sv. Favstini Kowalski razodel: »Najljubši mi je tisti, ki trdno veruje v mojo dobroto in mi popolnoma zaupa. Podarjam mu svoje zaupanje in mu dajem vse, za kar me prosi.«

Posebna stotnikova krepost je ponižnost. Ni se imel za vrednega, da bi Jezus prišel na njegov dom. Ponižnost in zaupanje v Boga sta kakor dve sestri, ki vedno živita v prijateljstvu. Čim bolj je kdo na pravi način ponižen, tem lažje se v popolnem zaupanju dvigne k Bogu. Bog sam ga dvigne k sebi in usliši njegove prošnje. Jezus je pohvalil stotnikovo veliko zaupanje, zato je na daljavo ozdravil njegovega služabnika: »Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!«

S svojo zaupno vero se odpiramo Božjemu usmiljenju. Sv. Favstina Kowalska je zapisala Jezusove besede: »Moja hči, ali sodiš, da si dovolj napisala o mojem usmiljenju? To, kar si napisala, je komaj kapljica v primerjavi z oceanom. Sem sama ljubezen in usmiljenje; ni stiske, ki bi se mogla meriti z mojim usmiljenjem. Nobena stiska ga ne more izčrpati, ker se v trenutku podelitve moje usmiljenje poveča. Kdor zaupa v moje usmiljenje, je nadvse srečen, kajti jaz sam skrbim zanj.«